Možgani uporabljajo zavestne in nezavedne procese za upravljanje telesnih dejavnosti. Na primer, odločitev za upogibanje mišice usmerja in nadzoruje zavestno načrtovan proces. Nasprotno pa je uravnavanje večine telesnih funkcij, kot je srčni utrip, večinoma nezaveden proces. Programa biofeedback in nevrofeedback sta poskus dostopa do teh nevidnih možganskih funkcij in interakcije z njimi v prizadevanjih za boljše preučevanje nadzorne aktivnosti možganov. Elektroencefalografija ali EEG posnetki so ena primarna metoda za predstavitev te sicer nevidne možganske aktivnosti.
Programi za biofeedback in nevrofeedback uporabljajo podatke, pridobljene z EEG in drugimi aparati, za vizualizacijo, merjenje in količinsko opredelitev določenih področij možganske aktivnosti, s ciljem manipuliranja te dejavnosti z interakcijo z njo. Oba programa za pridobivanje teh podatkov uporabljata metode, ki jih je razvila sodobna tehnologija. Poleg tega se oba programa za pridobivanje in razlago informacij zanašata na interakcijo možganov in telesa ali povratne informacije.
Biofeedback pa se osredotoča na splošne tehnike pridobivanja podatkov z merjenjem telesne aktivnosti, kot so srčni utrip, krvni tlak, stopnja napetosti v mišicah in toplota kože. Za merjenje mišične napetosti se na primer uporablja elektromiografija, ki je prikazana na računalniških monitorjih; tisti, ki sodelujejo v programih, se naučijo opazovati in spreminjati škodljive vzorce reakcij, kot je napetost mišic, ki jo povzroča stres. Poleg tega EEG biofeedback – imenovan tudi nevroterapija ali nevrobiofeedback – uporablja načelo samonadzora za pomoč pri doseganju teh ciljev z dihalnimi vajami in tehnikami sproščanja.
Oba programa biofeedback in nevrofeedback sta si podobna, saj uporabljata nevroterapijo za pridobitev nadzora nad nezavednimi ali neznanimi procesi uma. Nevrofeedback pa je posebna vrsta programa biofeedback, ki uporablja prikaze EEG v realnem času za prikaz možganske aktivnosti na video monitorju, ne pa kasnejših posnetkov dogodka, na primer na izpisu EEG. Cilj te vrste biofeedback je izzvati možgane, da delujejo na način, ki lajša pretekle težave s telesnimi funkcijami. Na primer, pripisujejo mu odpravljanje težav, kot so glavoboli – zlasti migrene – in kronične bolečine.
Obe vrsti biofeedbacka – splošni biofeedback in nevrofeedback – sta se začeli v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja s sodelovanjem psiholoških specialistov, kot so tisti s klinike Menninger. Terapevtske skupine za biofeedback so se začele oblikovati sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Biofeedback terapijo primerjajo z režimi fizične krepitve, kjer se vadba uporablja za toniranje in krepitev mišičnega sistema telesa. Na podoben način biofeedback uporablja mentalno terapijo za dosego tega nadzora, podobno pa so ga poimenovali »trening za možgane«, v katerem se obravnavajo, izvajajo in tonirajo nekatere možganske značilnosti.