Starogrški filozof Aristotel, ki je živel od 384 do 322 pr.n.št., opredeljuje retoriko kot »zmožnost opazovanja v vsakem primeru razpoložljivih sredstev prepričevanja«. V klasičnem svetu je bila retorika formalna veja učenja, ki se je ukvarjala s tehnikami in napravami, ki se uporabljajo za prepričanje ali prepričevanje občinstva. Zlasti antični filozofi Aristotel, Ciceron in Kvintilijan so razvili teorije o govorjenju in prepričljivem pisanju. Aristotelova retorika je ena najvplivnejših razprav na to temo, Aristotel in retorika pa sta bila neizprosno povezana že več kot 2,000 let.
Prepričljiv govor je sestavljen iz treh stvari: govora samega, predmeta govora in poslušalca, na katerega je govor naslovljen. Za Aristotela učinkovita retorika enako upošteva govorca, govor in poslušalca. Po Aristotelu in retoriki so trije načini prepričevanja, ki so na voljo ustvarjalcu govora, etos ali »značaj«; logotipi ali “argument”; in patos ali »trpljenje«. Etos je privlačnost, ki temelji na govorčevem značaju; logos je poziv, ki temelji na logiki ali razumu; in patos je apel, ki temelji na čustvih poslušalca.
Da bi govornik dosegel aristotelovski etos, mora biti videti verodostojen. Če je govornik verodostojen, bo imel več možnosti, da prepriča občinstvo, da je njegov ali njen argument veljaven. Aristotel meni, da je verodostojnost mogoče vzpostaviti z izkazovanjem praktične inteligence, krepostnega značaja in dobre volje.
Za prepričanje z logiko, po Aristotelu in retoriki, mora argument dokazati ali vsaj videti, da dokazuje, da je nekaj res. Za Aristotela obstajata dve vrsti logičnih argumentov: indukcije in dedukcije, ki jih popularno imenujemo induktivno ali deduktivno sklepanje. Induktivni argument sega od podrobnosti k univerzalnemu. Deduktivni argument, v katerem naj bi bile določene stvari, sega iz enega posameznega primera v podoben poseben primer, pod pogojem, da sta oba podatka tesno povezana in logično povezana.
Z vidika Aristotela in retorike je uspeh prepričevalnih prizadevanj v veliki meri odvisen od patosa oziroma čustvene nastrojenosti poslušalca. Čustva lahko spremenijo sodbe poslušalca, ne glede na značaj govorca ali logiko njegovega ali njenega argumenta. Aristotel v Retoriki predlaga, da je treba v poslušalcu vzbuditi čustvo, ki je še posebej naklonjeno predstavljenemu argumentu. Da bi to dosegel, Aristotel predlaga, da je treba imeti znanje in definicijo vsakega pomembnega čustva ter se zavedati verjetnih obstoječih čustev, ki so že prisotna pri poslušalcih.
Na primer, po definiciji bi lahko aristotelovski retorik razbral okoliščine, v katerih bi njegovo ali njeno občinstvo najverjetneje razjezilo nasprotno stališče. Preprosto, če ve, na koga je poslušalec jezen in iz kakšnega razloga, lahko govornik poudari vidike svojega argumenta, ki bodo vzbudili nadaljnjo jezo in bodo poslušalca naravno pregnali na govorčevo stran. Čeprav bi nekaterim to lahko zadišilo po manipulaciji, je vzbujanje čustev sprejeta – in potrebna – retorična naprava.