Temeljna povezava med amigdalo in anksioznostjo je, da amigdala proizvaja anksiozne odzive. Ta organ sporoči telesu, kdaj je v nevarni situaciji, in sproži anksiozni odziv. Anksiozne motnje se pogosto razvijejo, ko je amigdala preveč stimulirana. Amigdala in anksioznost sta skupaj odgovorni za odzive na zaznano grožnjo, čustveni spomin in pogojevanje strahu.
Amigdala je eden najbolj prvinskih, nespremenjenih organov v možganih. Amigdala se nahaja v medialnih temporalnih režnjih možganov. Je del limbičnega sistema in je primarno odgovoren za obdelavo in beleženje čustvenih odzivov, kot je anksioznost.
Amigdala je odgovorna za določanje ustreznega čustvenega odziva na zunanje dražljaje. Na primer, če osebo napade ropar, amigdala prepozna dogodek kot grožnjo. Nato pošlje sporočilo preostalemu telesu in ga pripravi na tisto, kar običajno imenujemo boj ali beg. Odziv na boj ali beg je bistven za preživetje ljudi in sega v čas, ko so ljudje živeli v jamah. Pošilja sporočilo mišicam in živčnemu sistemu ter telo pripravi na boj, beg ali zmrzovanje.
Druga povezava med amigdalo in anksioznostjo je pogojevanje strahu. Teorija je, da amigdala shranjuje spomine na čustveno nabita doživetja, kot je napad psa. To je še eno ključno orodje za preživetje. Spomin je shranjen in pomaga osebi, da se izogne nevarnim situacijam v prihodnosti. Ko se človek prvič opeče samega sebe, se spomin shrani v amigdalo in ta oseba ve, da se izogne ponovnemu opeklinam.
Glede na vedenjsko psihologijo je pogojevanje strahu v središču večine anksioznih motenj, kot so fobije, panične motnje in generalizirana anksiozna motnja. Motnje se razvijejo, ko je amigdala prekomerno stimulirana. Namesto da bi uporabili spomin na napad psa, da bi se izognili prihodnjim napadom psov, je že sam pogled na psa povezan s smrtno grožnjo.
Čustveni spomin je še en primer povezave med amigdalo in tesnobo. Ko oseba doživi dogodek, ki izzove čustvo, kot je tesnoba, se spomin in tesnoba shranita v amigdalo. Leta pozneje, ko bo ta oseba razmišljala o izkušnji, bo začutila tudi nekaj tesnobe, ki je bila shranjena v spominu.
Amigdala in anksioznost sta povezani tudi na bolj subtilne načine. Ne samo, da amigdala išče očitne grožnje, kot so napadi psov, ampak igra tudi ključno vlogo pri razlagi obraznih izrazov in govorice telesa. Vedenjski dokazi kažejo, da je amigdala sposobna sprožiti reakcijo tesnobe zaradi nečesa tako preprostega, kot je jezen pogled.