Naloga sinekdohe v poeziji je poudariti specifične vidike stvari ali osebe, ki jo sinekdoha predstavlja, in zmanjšati pomen same stvari. Sinekdoha je govorna figura, v kateri del nečesa predstavlja celotno stvar ali obratno. Čeprav se sinekdoha lahko uporablja za živali in nežive predmete, človeka pogosto razčloveči in poudari določeno lastnost ali funkcijo.
Sinekdoha v poeziji je v mnogih oblikah. Najbolj osnovna vrsta je, ko se del nanaša na celoto. Sinekdoha nastane tudi, ko se splošna kategorija uporablja za sklicevanje na določeno kategorijo ali predmet, na primer “Knjiga” za sklicevanje na Sveto pismo, in ko se material nanaša na nekaj, kar je narejeno iz tega materiala, kot je “plastika” za kreditno kartico. Poleg tega ima vsak od teh tipov nasprotno sinekdoho: celota se nanaša na del, določen razred se nanaša na splošnega in vsebnik se nanaša na njegovo vsebino.
Eden od namenov sinekdohe v poeziji je poudariti funkcijo omenjenega posebnega dela. V dramatičnem monologu Roberta Browninga »Moja zadnja vojvodinja« govornik razpravlja o portretu svoje pokojne žene in pravi: »Roke Fra Pandolf / Delala je zavzeto na dan in tam stoji.« Ta sinekdoha uveljavlja pogled na Fra Pandolfa kot na delavca, katerega pomen je v tem, kar je naredil z rokami, ne v njem kot osebi.
Podobno je Browning uporabil sinekdoho v svoji dolgi pesmi »Prstan in knjiga«. Začne se v vrstici 286, piše “Pert jezik in prazno uho / S tem, consort ‘neath archway, portico.” Ljudje se zbirajo pod oboki, vendar je poudarek na govorjenju in poslušanju. Pesniki uporabljajo tudi sinekdoho, da zmanjšajo vrednost predstavljene stvari.
Sinekdoho v poeziji pogosto zamenjujemo z njenim bližnjim sorodnikom, metonimijo. V sinekdohi omenjena stvar običajno vključuje ali je vključena v predstavljeno stvar. Metonimija je, ko se en predmet, kot je krona, nadomesti z nečim tesno povezanim, na primer s kraljem. Mnogi pesniki uporabljajo obe figuri govora za dodaten pomen in podobo.