Funkcija refrena v poeziji se lahko razlikuje glede na namen pesnika, vendar se pogosto uporablja za ustvarjanje poudarka in ritma. Refren je uporaba ponavljanja v pesmi, običajno kot vrstica ali kitica, ki se ponavlja skozi celotno delo, pogosto na začetku ali koncu vsake kitice. Pesnik lahko z refrenom poudari določeno točko ali idejo, saj s ponavljanjem bralec lažje prepozna pojem. Refren se lahko uporablja tudi za ustvarjanje ali izboljšanje ritma v pesmi ali kot del toge strukture v določenih vrstah pesmi.
Pisatelji lahko uporabljajo refren v poeziji iz različnih razlogov, čeprav je poudarjanje s ponavljanjem ena najpogostejših funkcij, ki ji lahko služi. Ko se določena vrstica ali beseda ponavlja skozi pesem, zlasti na izjemnem mestu, kot je začetek ali konec stavka, postane bralcu bolj opazna. Pesnik lahko v pesmi uporabi vrstico, kot je »in potem je odšla« samo enkrat in bralec lahko prepozna občutek izgube ali zapuščenosti. Če se vsaka kitica pesmi konča z »in potem je odšla«, postane ideja o tem, da bi bila zapuščena ali da bi nekdo odšel, veliko bolj izrazita in osrednja v pesmi.
Refren v poeziji se lahko uporablja tudi za ustvarjanje ritma v pesmi s ponavljanjem. Uporaba ene vrstice v pesmi pogosto ustvari naravni ritem, saj se bralec nagiba k ustavi vsakič, ko se sooči s to ponovitvijo. Pesnik lahko uporablja ponavljajočo se vrstico tudi za nadzor metra skozi celotno delo, zaradi bolj strukturiranega sloga, ki ga refren v poeziji naravno ustvarja. Tudi v prazni ali prosti pesmi ponavljanje ene vrstice ustvari občutek metra med temi ponavljajočimi se vrsticami.
Obstaja nekaj vrst pesmi, v katerih je to ponavljanje bistveno za samo strukturo pesmi. Villanelles, na primer, uporabljajo refren v poeziji, da ustvarijo nenehno ponavljanje skozi pesem. Trivrstične kitice, imenovane tercete, so uporabljene v villanelle, pri čemer se prva in tretja vrstica začetne tercete ponavljata kot zadnja vrstica od štirih kitic, ki sledijo. Zadnja kitica villanelle je četverica ali štirivrstična kitica, ki ti dve vrstici še enkrat ponovi. Eden najbolj znanih in zgovornih primerov moderne villanelle je pesem Ne Go Gentle into that Good Night avtorja Dylana Thomasa.