Podobe v poeziji na splošno delujejo kot hrbtenica pesmi ali ozemljitvena palica, ker se podobe uporabljajo za vzbujanje bralčevega odziva na ravni črevesja. Podoba in podoba imata veliko različnih konotacij in pomenov, a za pesnika v zelo malo besedah posredujeta popolno človeško izkušnjo. Ne nujno vedno miselna slika, podobe v poeziji lahko govorijo s katerim koli od petih čutov in se običajno prenašajo s figurativnim jezikom.
Preučevanje katere koli pesmi se pogosto začne z njeno podobo. Kot splošni izraz je podoba uporaba jezika za predstavitev dejanj, občutkov in drugih čutnih in izvenčutnih izkušenj. Pesnik Tony Hoagland opisuje poezijo kot dela na več ravneh. Retorična raven zajema čisto intelektualno gradivo, dikcija pa je mesto, kjer se pojavi pesnikov glas. Za Hoaglanda je podoba konkreten del pesmi na ravni črevesja, ki se bralcu zdi najbolj resničen.
Ameriški pesnik in kritik Ezra Pound je nekoč pesniško podobo opisal kot nekaj, kar v trenutku zajame čustveni in intelektualni kompleks. Podobe ubesedijo tisto, kar ljudje čustveno, intelektualno in konkretno doživijo v danem trenutku. Trenutek postane zamrznjen v besedah, kar bralcu omogoči, da se zadržuje in ga ponovno doživi vsakič, ko bere pesem.
Besede, ki se uporabljajo za zamrznitev slike, niso preprosta zamenjava za predmet; sporočajo popolno človeško izkušnjo na intelektualni, čutni in čustveni ravni. Ujeti trenutek časa je tisto, kar naredi podobe v poeziji pretresljive, možnost zamude izkušnje pa daje podobi moč. Pesnik mora sliko čim bolj zamrzniti, da bi nekaj minljivega v resnici, kot je pojest kos bonbona ali videnje padajoče zvezde, postalo dolgotrajna izkušnja, ki jo lahko bralec znova in znova podoživlja.
Ko je slika zajeta v pisni obliki, jo lahko vidimo kot dobesedno, zaznavno ali konceptualno. Dobesedne podobe v poeziji ponavadi postavijo sceno, kot je gledanje fotografije, in so konkretne in reprezentativne. Zaznavna podoba pritegne enega od petih čutov in je oblikovana v poetični napravi, kot je metafora ali simbol, na primer, ki opisuje robide kot sladko meso. Konceptualno podobo, kot je Božji grad, je težko vizualizirati, vendar ima bralec morda idejo, kaj je.
Pesniki v svojih delih običajno prenašajo podobe s pomočjo figurativnega jezika in pesniških sredstev, kot so metafora, simbol in metonimija. Slika je lahko privlačna za oko, okus in dotik. Slike so lahko tudi abstraktne, privlačne za bralčev intelekt, kinestetične ali pa se nanašajo na gibanje telesa. V mnogih primerih se slike prekrivajo in združujejo; tako je lahko kinestetična slika tudi vizualna ali otipna.
Tik pred prvo svetovno vojno se je uveljavila skupina pesnikov, ki so postali znani kot imagisti. Ezra Pound, Amy Lowell in Hilda Doolittle so bili vidni člani. Imagisti so raje uporabljali vsakdanji govor kot pa se zanašali na figurativni jezik in so verjeli, da je dostopna, jasna in neposredna podoba ključnega pomena za pesniški verz. To gibanje je vplivalo na podobe v poeziji skozi 20. stoletje in ga je med drugim mogoče opaziti v objektivističnih in beat pesmih.