Poosebljanje v poeziji je proces dajanja človeških lastnosti ali značilnosti nečloveškemu predmetu ali ideji. Oblika poezije na splošno vključuje uporabo figurativnega jezika – to je besed in besednih zvez s pomenom, ki ni standardna definicija – za prenos ideje ali čustva. Uporaba personifikacije v pesmih pomaga bralcu razviti povezavo med oddaljenim predmetom ali idejo in čutiti empatijo ali sočutje do te ideje ali predmeta. Pesniki pogosto uporabljajo personifikacijo, da bi bralcu pomagali pri povezovanju s predstavljenim konceptom in za popolnejše razumevanje pojma, ki ga je težko razumeti.
Primer personifikacije lahko vključuje dajanje človeških lastnosti drevesu, ki je neživo. Ta personifikacija v poeziji se lahko glasi nekako takole:
“Drevo življenja se nam lahko vsem nasmehne.”
Ta vrstica je napisana v jambskem pentametru, ki je vrsta liričnega metra, ki se zelo pogosto uporablja v poeziji. Večina poezije je pravzaprav napisana v neki obliki metra in pogosto z rimo, čeprav nekatere pesmi niso omejene s temi tehnikami. V zgornjem primeru je personifikacija v poeziji uporabljena tako, da drevesu damo človeško lastnost: drevo se nasmehne. V resnici se drevo seveda ne more nasmehniti, ker nima ustnic ali ust, a v tem primeru se lahko drevo nasmehne v prenesenem pomenu: lahko ustvari srečo ali vsaj življenje v vseh stvareh, po tej vrstici .
Poosebljenje v poeziji lahko pripišemo tudi bolj eteričnim ali nematerialnim pojmom. Primer je lahko naslednji:
“Moj strah je dosegel in se dotaknil mojega srca.”
Tudi ta pesniška vrstica ima poseben meter in vsebuje primer personifikacije: neoprijemljivi koncept strahu je seganje in dotikanje, česar ne more storiti, ker nima fizične oblike. Strahu so podane človeške lastnosti in značilnosti, da bi dosegli določeno čustveno povezanost z bralcem, ne pa da bi z resničnimi liki in dejanji pognali resnični zaplet naprej.
Včasih pesnik uporablja personifikacijo, tako da lahko pripovedovalec ali govornik neposredno nagovori neživ predmet ali koncept in dobi odgovor v odgovor. Pesnik se lahko na primer neposredno obrne na nebesa zgoraj, v pesmi pa lahko nebesa odgovorijo z bučnim glasom. To je seveda nemogoče, saj nebesa zgoraj sploh nimajo glasu, a v pesmi je pesniku zdaj dovoljeno nagovarjati koncept nebes, Boga ali višje sile.