Naloga onomatopeje v poeziji je ustvariti muzikalnost v izgovorjenih besedah in okrepiti celotno temo pesmi. Onomatopeja je literarni izraz, ki se uporablja za opis besed, ki se z zvokom približajo svojemu pomenu. Na primer, beseda “pop” se lahko uporablja za opis glasnega, razburljivega zvoka, ki ga zamašek odda, ko odprete steklenico šampanjca. Ta literarni pripomoček se lahko uporablja v povezavi z drugimi tehnikami za ustvarjanje glasbe samo z besedami. Lahko se uporablja, da bi bralca prisilil, da izgovori pesem na natančen način, kot je pisatelj nameraval ponazoriti celoten pomen svojega dela.
Onomatopeja v poeziji se pogosto uporablja za ustvarjanje ritmičnih kadenc glasbe, brez dodajanja dejanskih instrumentov. Zvonovi Edgarja Allena Poeja uporablja onomatopejo v kombinaciji s ponavljanjem, da prikliče v bralčev um nešteto zvokov, ki jih v mrzli zimski noči oddajajo zvonovi sani. Najprej prosi bralca, naj »sliši sani« (1. vrstica), okrašene z zvončki, in obljublja, da njihovi zvoki obljubljajo »svet veselja« (3. vrstica). Ko se sani premikajo po zmrznjenih tleh, “srebrni zvončki” (vrstica 2), privezani na straneh, naredijo “zvenket, tinkl, tinkl” (vrstica 4).
Sama beseda »zvon«, ki je v središču pesmi in ji daje naslov, je tudi onomatopoetično uporabljena za namigovanje na polni resonančni zvok, ki ga oddaja zvon, ko prvič zazvoni. Sama beseda se desetkrat ponovi samo v prvi kitici. Zadnjih šest vrstic pesmi vsebuje besedo “zvon”, ki se ponovi 13-krat, da ustvari občutek velike simfonije različnih zvončkov, ki zvonijo, ko govornik konča svoj poklon njihovi glasbi.
Uporaba onomatopeje v poeziji je lahko povezana tudi z drugimi literarnimi pripomočki za ustvarjanje teme. Glasbeno zveneče besede, ko so izgovorjene na glas, lahko ponovijo primarne koncepte, ki jih obravnavajo dejanske besede pesmi. Wilfred Owen se v Himni usojeni mladosti posmehljivo pokloni tistim, ki umrejo mladi po nepotrebnem. Sprašuje, ali bodo za tiste, ki so po nepotrebnem umrli, zaigrali »mimozvonci« (1. vrstica), na lastno vprašanje pa odgovarja, da bo za takšne nesrečnike igrala le »brzopetanje jecljajočih pušk« (vrstica 3). Beseda “ropotanje” spominja na zvok, ki ga pištola odda, ko je nabita s kroglo in pripravljena na streljanje.
Izbira besed onomatopeje v poeziji je lahko lirična ali ostra. Beseda »zvonec«, ki jo je uporabil Poe, je mehka in črpa iz odprtega samoglasnika za reprodukcijo nabrekle glasbe, ki je osrednja za pesem. Nasprotno pa je Owen izbral oster soglasnik »t« za označevanje neodobravanja in gnusa nad situacijo, ki zahteva mlade. V kombinaciji s sozvočjem, ki ga ustvarijo grleni trije ponavljajoči se zvoki »r«, se ustvari slika polnjenja in streljanja številnih pušk, kot bi jih bralec lahko videl na bojnem polju v času vojne. Ta grozovit prizor smrti prispeva k splošni temi pesmi, da vojna zlobno in neusmiljeno prelahko zahteva življenja mladih moških.