Asonanca ali umetnost ujemanja samoglasnikov v vrsticah besedila se v poeziji uporablja predvsem za ustvarjanje specifičnih zvočnih kombinacij, ki sprožajo literarne ali slušne asociacije pri poslušalcih in bralcih. Asonanca se lahko uporabi, da pesem zveni drugače, in tudi za zagotovitev »namigov« za literarno simboliko. Poleg asonance pisci uporabljajo tudi različne vrste soglasniških vzorcev v poeziji, vključno z aliteracijo ali usklajevanjem soglasnikov na začetkih besed.
Ena od glavnih načinov uporabe asonance v pesmih je pomagati besedilu »teči«, predvsem s slušne perspektive. Izbira skladnih samoglasnikov daje poeziji nekakšen poenostavljen zvok, ki je lahko bolj dostopen bralcem z »glasbenim ušesom« ali drugim, ki cenijo fonetični ton v poeziji. Flow je element sodobnih zvrsti poezije, na primer v poeziji stream-of-consciousness ali “beat” poeziji, slogih, na katere vpliva modernejši način razmišljanja o verzu.
Drug način uporabe asonance v pesmih je uporaba skladnih samoglasnikov v pomembnih besedah, običajno v samostalnikih, da se sproži povezava med dvema idejama. Na primer, če pisatelj združi dve asonantni besedi, kot sta »koruza« in »jutro«, lahko pomaga ustvariti nekakšno subtilno povezavo med tema dvema stvarema. Ta ideja deluje tudi s pravimi samostalniki.
Nekateri pisci lahko uporabljajo tudi asonanco v pesmih, da ustvarijo “svetleče zveneče” vrstice ali druge izrazito naglašene vrstice. Besedilo, kot je “jablani, zaviti v saten”, ima nekakšen svetel ton, ko ga izgovorite na glas, pri čemer se zanaša na “svetel” kratek zvok “a”. To je še en način, kako lahko ta literarna konvencija pride prav pri ustvarjanju poezije, ki zveni tako dobro, kot je videti na strani.
Asonanca je še posebej učinkovita za pesmi, ki so napisane za »branje« ali za izvedbo. V nasprotju s tradicionalnimi oblikami poezije, ki se primarno berejo, je treba poezijo izvedbenega tipa pisati s posluhom za njeno besedno obliko. Kjer imajo metode soglasnikov, kot je aliteracija, bolj raznolike nabore uporabe v poeziji, se asonanca v pesmih nanaša predvsem na idejo »vizualno izraženega« metra.