Naloga aliteracije v literaturi je zagotoviti poudarek na določeni točki ali narediti kakšen vidik dela bolj nepozaben. V prozi se na primer aliteracija pogosto uporablja za pritegnitev pozornosti bralca na določen stavek in njegovo izstopanje. Aliteracija se pogosto uporablja tudi pri poimenovanju znakov, da bi imeli bolj nepozabna imena, ki jih je zabavno izgovoriti na glas. Medtem ko je funkcija aliteracije skoraj enaka tako v poeziji kot v prozi, jo pesniki pogosto uporabljajo za vzpostavitev ritma pesmi in za njene zvočne lastnosti.
Aliteracija v literaturi je uporaba določenih besed skupaj s podobnimi soglasniki, običajno na začetku ali na istem mestu v vsaki besedi. Že sam naslov tega članka vključuje aliteracijo, saj se ne ponavlja samo zvoka “l” na začetku vsake besede, ampak tudi zvoka “t”, ki ji sledi. Aliteracija se pogosto uporablja tako v prozi kot v poeziji, čeprav lahko v vsaki obliki doseže različne stvari.
V prozi se običajno uporablja, da bi določena vrstica bolj izstopala pred vrsticami okoli nje. Zadnja vrstica Velikega Gatsbyja F. Scotta Fitzgeralda je odličen primer aliteracije v literaturi, ki jo sestavljajo »Tako smo boj naprej, čolni proti toku, neprenehoma se vračajo v preteklost«. To ponavljanje zvokov “b” okrepi začetno idejo udarca, navedeno v stavku, in ustvari ritem in zvok v vrstici skoraj kot boben. Z aliteracijo v literaturi je Fitzgerald podprl idejo, predstavljeno v vrstici, z uporabo besed v njej, da bi vzbudil občutek ritma in udaril ob predmet, kot je čoln ob valove.
Aliteracijo avtorji pogosto uporabljajo tudi pri iskanju imen likov. Priljubljena imena stripovskih likov, kot so Peter Parker, Bruce Banner in Clark Kent, pa tudi liki iz risank, kot so Donald Duck, Mickey Mouse in Bugs Bunny, uporabljajo aliteracijo. Tako nastanejo imena, ki jih je zabavno izgovoriti in slišati ter si jih je tudi enostavno zapomniti.
Uporaba aliteracije v literaturi se pogosto razširi tudi v poezijo. V pesmih se aliteracija pogosto uporablja za način, kako zveni vrstica ali fraza. Ker se pesmi pogosto berejo na glas, je ta kakovost zvoka, ki jo imajo takšne besede, lahko veliko pomembnejša. Vrstica »svileno žalostno negotovo šelestenje vsake vijolične zavese« v The Raven Edgarja Allena Poeja vsebuje aliteracijo in onomatopejo skupaj. Poejeva izbira besed in zvoki »s« v teh besedah niso samo aliterativni, ampak ustvarjajo tudi sam zvok teh zaves, ki šelestijo in se premikajo skupaj.