Naloga alegorije v literaturi je posredovati kompleksno idejo skozi poglobljeno metaforično pripoved. Znane alegorije vključujejo Dantejevo Božansko komedijo, Živalsko farmo Georgea Orwella in Romarjev napredek Johna Bunyana. Vsa ta dela uporabljajo alegorične tehnike za posredovanje različnih sporočil tistim, ki so dobesedno zapisana na strani. Alegorijo si lahko predstavljamo kot razširjeno metaforo.
Pisci leposlovja ali poezije pogosto uporabljajo literarne tehnike, da bi svojo idejo prenesli na bolj prijeten ali lažje razumljiv način. Primerjava, metafora in preroška zmota so tri takšne metode. Primerjava uporablja besedo »všeč« ali »kot«, da poveže dejanje ali predmet, ki se opisuje, z nečim bolj znanim. Metafora je zelo podobna, le da ne uporablja označevalne besede, kot je »všeč mi je;« nekaj zgolj opisuje, kot da bi bilo nekaj drugega. Na primer, jezno osebo bi lahko opisali, da ima »vrelo kri«, vendar njena kri ne vre dobesedno.
Alegorija v literaturi je v bistvu razširjena metafora. Glavna razlika je v tem, da imajo alegorije običajno obliko celotnih zapletov in ne le opisa ali odlomka. V Živalski farmi Orwell opisuje revolucijo med živalmi na kmetiji, da bi dejansko poudaril kapitalistično demokracijo v Angliji in Združenih državah ter komunistični režim v Rusiji. Orwell je to storil zato, da je politično vsebino svoje knjige spravil v lažjo prebavljivo embalažo, a kljub temu dal politično poanto.
Vsako zgodbo, ki je alegorija v literaturi, je mogoče razlagati tudi po nominalni vrednosti. To pomeni, da bi lahko Živalsko farmo dobesedno razlagali kot zgodbo o živalih. Glavna funkcija alegorije v literaturi je prikriti idejo s premišljeno serijo simbolnih pomenov, tako da je v kontekstu razširjene metafore idejo mogoče razumeti globlje. Zgodbe ali pesmi, ki so alegorične, se lahko štejejo za dve ravni, eno dobesedno in eno figurativno.
Znana alegorija v literaturi je Dantejeva Božanska komedija, v kateri Dante sam potuje po peklu, čistilišču in nebesih, ki ga skozi prvo vodi drugi pesnik, Vergil. Dante skozi vse zgodbe v resnici sledi svojemu verskemu življenju in se popelje iz »temnega lesa«, za katerega se na splošno misli, da predstavlja kraj, kjer nima vere, v raj, ki je duhovno razsvetljenje in na koncu krščanstvo. Čeprav bi to lahko opisali dobesedno, je v smislu avtobiografije Dantejeva različica bolj zaokrožena, ker uporablja mitske prizore in zgodbo, ki je večja od življenja.