V razpravah o anatomiji lahko možgane in centralni živčni sistem (CNS) imenujemo ločeni entiteti. Možgani pa so sestavni del osrednjega živčnega sistema, prav tako hrbtenjača. Deluje kot nadzorni center telesa, tako oddaja kot sprejema informacije, kar počne s pomočjo električnih signalov, imenovanih živčni impulzi. Ti živčni impulzi se pošiljajo vzdolž hrbtenjače in ven do telesnih tkiv prek živcev, ki izstopajo iz hrbtenice, in pošiljajo sporočila iz možganov, kot so ukazi mišicam, naj se skrčijo. Nasprotno pa periferni živčni sistem, ki je sestavljen iz živcev in živčnih celic, razporejenih po telesu, pošilja informacije iz telesa nazaj v možgane za razlago.
Kjer so možgani informacijski center živčnega sistema, je osrednji živčni sistem kot celota odgovoren za prenos in interpretacijo sporočil, ki se pošiljajo med možgani in telesom. Živčni impulzi, ki potujejo proti ali stran od možganov, morajo biti usmerjeni navzgor ali navzdol po hrbtenjači, spodnjem delu osrednjega živčnega sistema. Tisti, ki so poslani stran od možganov in ven proti telesu, se imenujejo motorični signali, saj na splošno sporočajo telesnim mišicam, naj se premaknejo kot odgovor na dražljaj. Primer bi bil stopiti s pločnika na pesek: celice, imenovane senzorični receptorji, signalizirajo možganom, da tla niso več trdna pod nogami, možgani in osrednji živčni sistem pa se usklajujejo in pošiljajo motorni signal nazaj v mišice, ki se uporabljajo pri hoji. da se lahko prilagodijo neravni površini.
Osrednji živčni sistem prejema tudi živčne impulze iz telesa, znane kot senzorični signali. Senzorične receptorske celice v koži in po telesu pošiljajo možganom posodobitve stanja o vsem, od bolečine do temperature do delovanja organov – tako telo ohranja stabilno stanje delovanja, znano kot homeostaza. Ti signali potujejo po hrbtenjači navzgor do zgornjega dela osrednjega živčevja: možganov in možganskega debla. Tam jih je mogoče razlagati in določiti ustrezen odziv telesa, kot je povečanje sline v ustih v pričakovanju obroka ali hitro stopitev s peska, ki je prevroč za hojo. S to koordinacijo senzoričnih vnosov in odzivov centralnega živčnega sistema ter perifernih živcev in receptorjev se lahko telo prilagodi svojemu notranjemu in zunanjemu okolju.