“The Two Gentlemen of Verona”, ki velja za komedijo, je bila prva drama, ki jo je napisal William Shakespeare. Kot pri mnogih drugih njegovih delih, se pravi, da je Shakespeare to zgodbo potegnil iz številnih drugih virov, vključno z romancami in zgodbami iz Španije in drugod v Angliji. Nekateri znanstveniki trdijo, da je bil glavni vir za igro pesem »Diana Enamorada« Jorgeja de Montemayorja. Drugi domnevni navdih so bile zgodbe Tita in Gisippa, objavljene v nekaj virih, ter “Tragična zgodovina Romeja in Julije” Arthurja Brookea.
Tako kot več drugih Shakespearovih iger, »Dva gospoda iz Verone« prikazuje komične podvige ženske, ki se obleče v moškega, in zmedenih ljubimcev. Pogosto pravijo, da je Shakespeare večino zapleta drame črpal iz pesmi Diana Enamorada, španske pastoralne romance. Ta pesem prikazuje moškega, ki izpove svojo ljubezen do ženske, le da ga ta v šali zavrne. Potem ko moškega pošljejo v drugo državo, mu sledi ženska v preobleki fanta. Medtem moški v pesmi pade na drugo žensko, podobno kot liki v “Dva gospoda iz Verone”. Ženska, oblečena v dečka, na koncu v španski zgodbi nastopi kot posrednica dveh zaljubljencev.
Drug pogosto citiran vir za “Dva gospoda iz Verone” je zgodba o Titu in Gisippu. To sta dva lika iz drugih zgodb, ki sta tesna prijatelja, podobno kot Valentine in Proteus, prijatelja v Shakespearovi drami. Titus in Gisippus se pojavljata v knjigi II, 12. poglavje knjige “Guverner” Thomasa Elyota in v obsežni zbirki novel, vključenih v “Dekameron” Giovannija Bocaccia. Tako kot Shakespearov duo sta Titus in Gisippus neločljiva prijatelja, dokler se oba ne zaljubita v isto žensko.
Podobno zgodbo najdemo tudi v filmu “Euphues: Anatomy of Wit”, ki ga je leta 1579 objavil John Lyly, v njem pa sta tudi dva tesna prijatelja, ki se prepirata zaradi ženske. Na koncu se eden odloči, da je ne bo preganjal, da bi ohranil svoje prijateljstvo. Nekateri pravijo, da je Lylyin slog morda imel velik vpliv tudi na razvoj Shakespearovega lastnega glasu.
Poleg tem in sloga si »Dva gospoda iz Verone« sposojata tudi like iz drugih literarnih del. Shakespeare je na primer uporabil »Tragično zgodovino Romeja in Julije« Arthurja Brookea kot glavni vir za svojo slavno tragedijo »Romeo in Julija«. Lik, imenovan Frat Lawrence, ki se pojavi v Brookini zgodbi, je v kasnejšem dejanju »Dva gospoda iz Verone«. Shakespeare je morda vzel tudi prizor iz Brookeine zgodbe in ga uporabil v filmu “Dva gospoda” – tistem, v katerem Valentine uporablja lestev, da se skrije pred vojvodo, očetom ene od njegovih ljubezni, in ga prelisiči.