Nastavitev, konfiguracija in zagon spletne kamere v Linuxu je lahko dokaj preprost postopek ali precej zapleten postopek. Za pomoč pri nemoteni namestitvi je treba izvesti številne korake, vsaka spletna kamera in nastavitev računalnika pa bo imela svoje posebnosti in morebitne težave. V najbolj poenostavljeni obliki obstajajo trije glavni koraki za zagon spletne kamere v Linuxu. Najprej ugotovite, ali je spletna kamera zaznana ob povezavi in njeno natančno ime, kot ga prepozna računalnik. Drugič, namestite gonilnike, ki so potrebni za zagon spletne kamere. Tretjič, namestite in konfigurirajte vso dodatno programsko opremo, ki je potrebna ali želena za delovanje spletne kamere. Če je spletna kamera združljiva z USB video razredom (UVC), je postopek morda tako preprost.
V prvi vrsti je nujno zagotoviti, da so dodeljene pravice root, preden poskušate vzpostaviti spletno kamero v Linuxu. Če želite izvedeti ime priključene USB kamere, uporabite “lsusb” za seznam vseh prepoznanih naprav USB. Sledi pogosto zapletena naloga iskanja, prevajanja in nameščanja gonilnikov. Gonilniki so običajno na voljo v jedru, kot modul, ki ga je mogoče naložiti ali prevesti, ali kot pakiran binarni gonilnik.
Če želite ugotoviti, ali je potreben gonilnik že omogočen v jedru, uporabite »dmesg«, da navedete, kaj je bilo naloženo ob zagonu. Če gonilnik tukaj ni naveden, vendar je ime modula znano, lahko z ukazom »najdi« poiščete modul, ki ga je mogoče naložiti. Če gonilnik ni v jedru in je ime neznano, lahko dobite seznam vseh razpoložljivih modulov tako, da zaženete “ls -R /lib/module/’uname -r’/kernel”, kjer je “uname” nadomesti z različico jedra računalnika.
Ko je ime modula določeno, bo izvajanje ukaza “lsmod” prikazalo vse naložene module. Z srečo se bo gonilniški modul naložil, če pa ne, uporabite »modprobe«, da poskusite ročno naložiti. V nekaterih primerih nič od naštetega ni uspešno, zato je za zagon spletne kamere v Linuxu potreben popravek jedra ali ponovno prevedeno jedro. Spletno mesto proizvajalca fotoaparata lahko vsebuje dodatne informacije in dokumentacijo za pomoč pri namestitvi gonilnika.
Glede na nastavitev računalnika, kamere in različico programske opreme bo morda treba omogočiti vozlišče video naprav za dostop do spletne kamere v Linuxu. Če vozlišče video naprave še ne obstaja, uporabite skript “MAKEDEV”. Poiščite naprave prek upravitelja datotek ali preverite, kaj se naloži ob zagonu, da preverite, ali je že tam ali ga je treba ustvariti.
Zdaj, ko je gonilnik nameščen in vozlišče video naprave vzpostavljeno, je čas, da namestite in konfigurirate vso potrebno ali želeno programsko opremo. Obstajajo številni programi, ki olajšajo zagon spletne kamere v Linuxu. Na voljo so različni programi za grabljenje okvirjev ali zajem slik, ki jih je mogoče namestiti in upravljati iz ukazne vrstice. Uporabljajo se lahko tudi programi grafičnega uporabniškega vmesnika (GUI), ki omogočajo dodatne funkcije, kot so videokonference.