Peti amandma ustave Združenih držav je bil pripravljen z namenom zaščititi državljane pred prisilnimi obtožbami. Ko se nekdo sklicuje na ta privilegij, se pravi, da se izvoli, da bo »pritožil Petega«. Peta sprememba velja samo za situacije, ko so obremenilni dokazi pričevanja. Oseba mora izrecno uveljaviti privilegij v ustrezni situaciji. Če ne uveljavlja privilegije, ko je prisiljen pričati v eni situaciji, se odpoveduje svoji pravici, da to stori v vseh poznejših primerih, ko se od njega zahteva, da priča o isti zadevi.
Da bi veljal privilegij petega amandmaja proti samoobtožbi, mora situacija zahtevati, da se oseba obtoži na način, ki je po naravi pričeval. Na primer, če je oseba poklicana pred veliko poroto, da bi pričala o nezakoniti transakciji, ki jo je opravil, se lahko zagovarja na peti, da bi se izognila obremenilnim izjavam. Ni nujno, da je to sodišče, da se uporablja peta sprememba; oseba lahko uveljavlja privilegij, če je pozvana, da priča tudi na zaslišanju v kongresu. Ne velja pa za oblike samoobtožbe, ki niso izpričane, kot so testi urina ali prstni odtisi.
Da bi se sklicevala na Petico, mora oseba izrecno izjaviti, da ni pripravljena pričati, saj bo to povzročilo samoobtoževalne izjave. Privilegij lahko uveljavlja, ko je na mestu za priče ali pa preprosto zavrne pričanje v primeru, ko je obtoženec kaznivega dejanja. Sodnik ga ne sme prisiliti k pričanju, dokler obstaja razumna možnost, da bo dal samoobtoževalno izjavo.
Če nekdo v nobenem postopku ne uveljavlja tega privilegija, ga pozneje ne sme uveljavljati, ko je zaprošen za pričanje o isti zadevi. Na primer, če oseba na sojenju priča o tem, kako je kupila droge od obdolženca, tega ne sme pozneje zavrniti, medtem ko je na sojenju zaradi posedovanja istih drog. Ko oseba priča o kateri koli zadevi, se za naprej odpove pravicam iz petega amandmaja.