Otroci kot odrasli morda potrebujejo terapijo iz različnih razlogov. Starši se lahko zdijo zmedeni, kako povedati, kdaj bi otroku lahko koristila terapija. Čeprav bi bilo skoraj nemogoče našteti vse razloge, zakaj bi otrok morda potreboval terapijo, obstajajo nekateri »znaki« ali situacije, v katerih bi starš morda želel poiskati dobrega terapevta za otroka ali otroke.
Obstaja veliko situacij, ki jim lahko pomaga terapija. Pomembni življenjski dogodki, kot so izguba starša, ločitev, selitev na novo območje ali doživljanje travme, so lahko znaki, da bi lahko bila terapija v pomoč. Prav tako so dobri razlogi za terapevtsko podporo otrok, ki trpi za hudo boleznijo, ali ki ima skrbnika ali tesnega prijatelja, ki trpi za hudo boleznijo.
Pogosto je treba takšno terapijo začeti pri individualnem terapevtu, ki je specializiran za težave, s katerimi se otrok srečuje. Starejšim otrokom lahko koristi tudi skupinska terapija, ki se osredotoča na vprašanja, kot so spolna zloraba, obravnava ločitve ali svetovanje ob žalosti. Obstajajo tudi skupine za otroke, ki imajo zdravstvene težave, čeprav jih je težko najti, če ne živite v precej naseljenem območju. Osebni terapevt ali velika bolnišnica je pogosto najboljši vir za iskanje tovrstnih skupin.
V drugih primerih lahko otrok pokaže znake, ki skrbijo starše. Ti znaki se lahko zelo razlikujejo glede na otroka. Tukaj je nekaj pogostih vzrokov za zaskrbljenost:
Eden opazi ali odkrije zlorabo drog ali alkohola s strani otroka.
Otrok kaže vedenje, ki je neprimerno za njegovo/njeno starost, kot so razdražljivost, ki se pogosto pojavlja pri 10-letniku.
Otrok ima vztrajne težave v šoli ali pa nenadoma začne doživljati težave v šoli.
Odhajajoči otrok postane sramežljiv in umaknjen.
Zdi se, da se sramežljiv in umaknjen otrok ne more spoprijeti s socialnimi izzivi šole.
Otrok je ustrahovan v šoli ali je ustrahovalec do drugih.
Otrok se zdi ves čas jezen.
Otrok se zdi ves čas zaskrbljen ali ima napade panike.
Otrok je večino časa videti depresiven.
Otrok ima težave pri stalnem prehranjevanju ali spanju.
Otrok je v domačem ali šolskem okolju vztrajno kljuboval.
Poleg tega obstajajo številni razlogi, zakaj bi lahko starši razmislili o terapiji za otroka. Eden pogleda otroke, ki nočejo hoditi v šolo ali imajo izredne težave zapustiti starše v katerem koli časovnem obdobju. Včasih nam otroci s svojimi lastnimi izjavami povedo, da potrebujejo terapijo. Otroci z nizko samopodobo lahko pogosto izrazijo svoje občutke neustreznosti. Lahko pa delujejo drzno in preveč samozavestno ter se zdijo malo občutljivi za čustva drugih.
Pogosto je najboljši vir za šoloobvezne otroke, da poiščejo šolskega svetovalca ali psihologa in zaprosijo za napotitev k terapevtom. Cerkvene skupine, zavarovalnice, otroški zdravniki in starši, ki jim zaupate, vas lahko pripeljejo do dobrih terapevtov. Ko otrokom predstavimo koncept terapije, je treba ostati optimističen in pozitiven. Otrok ne bi smel čutiti, da je z njim nekaj »narobe« ali da ga mora »popraviti« »krčilec«. Namesto tega se lahko starši s svojimi otroki pogovarjajo o tem, kako vsi včasih potrebujemo malo dodatne pomoči, da se spopademo s stvarmi, ki so izziv.
Pogosto se zgodi, da ima otrok, ki potrebuje terapijo, skrbnika ali starša, ki prav tako potrebuje terapijo. Skrb za otroka, ki potrebuje terapijo, je lahko naporna in starši se lahko počutijo krive, ker so »povzročili«, da otrok potrebuje terapijo. Otroci lahko zaznajo staršev občutek krivde ali frustracije. Poleg tega, če je težava, ki zahteva terapijo, situacijska, kot je soočanje s smrtjo, boleznijo ali ločitvijo, lahko starši zgledujejo za svoje otroke tako, da obiščejo lastne terapevte, da jim pomagajo pri težkih točkah. Otrok lahko takrat vidi, da je terapija normalna stvar, in upajmo, da se ne bo počutil krivega ali neprimernega, ker obišče tudi terapevta.