Charles Darwin je dobro znan po petletnem potovanju na krovu Beagle, ki ga je kot mladenič odpeljal na Galápaške otoke, in njegovih kasnejših prispevkih k znanosti o evoluciji. Svojo revolucionarno teorijo, vključno s procesom, ki ga je imenoval naravna selekcija, je razložil v svoji knjigi O izvoru vrst iz leta 1859. Manj znano pa je, da je Darwin po vrnitvi v Anglijo s potovanja Beagle živel zelo osamljeno življenje. Nekateri znanstveniki so domnevali, da ga je zmotila huda panična motnja, ki se je kazala v različnih zmedenih simptomih, vključno z utripanjem srca, kratkim dihanjem, občutkom bližajoče se pogube, histeričnim jokom ter hudo slabostjo in bruhanjem. V krutem preobratu usode mu je tihi, izolirani življenjski slog, ki so ga zahtevale njegove zdravstvene težave, nedvomno dal čas, da je oblikoval svojo prelomno teorijo evolucije. Darwin je sam opisal to situacijo in leta 1876 zapisal, da me je »slabo zdravje, čeprav je izničilo nekaj let mojega življenja, rešilo pred motnjami družbe in zabave«.
Zmedeno stanje Charlesa Darwina:
Skozi leta so raziskovalci ugibali o Darwinovi stiski. Leta 1997 so zdravniki Univerze v Iowi – eden psihiater, drugi radiolog – pregledali njegova pisma, knjige in dnevnike in ugotovili, da je to prispevalo k panični motnji.
Darwin je bil bolj zaskrbljen, je zapisala avtorica Claudia Kalb v knjigi iz leta 2016. “Skrbel se je za svoje otroke, za svoje delo, za svoje roke, za svoj ugled in skoraj vedno za to, kaj ga je prizadelo.”
Darwinova mati je pogosto trpela zaradi glavobolov in črevesnih stisk ter umrla zaradi okužbe v trebuhu, ko je bil njen sin star osem let. Študije so pokazale, da lahko izguba starša zgodaj v življenju poveča tveganje za depresijo in anksioznost pozneje v življenju.