Nekako kot grozdje, ki se postopoma krči v rozino, se je Zemljina luna spreminjala v zadnjih nekaj sto milijonih letih. Znanstveniki opozarjajo na to, kar imenujejo “narivne napake” – nizke grebene, ki spominjajo na pečine stopnic – na lunini površini kot dokaz, da se krogla krči, ko se njena notranjost ohlaja. Ti grebeni, podobni prelomom, se običajno raztezajo nekaj milj, njihove formacije pa ustvarjajo “lunotrese” s potresi, ki so lahko zmerno močni, po ocenah “približno pet po Richterjevi lestvici,” pravi Thomas Watters, višji znanstvenik na Smithsonian’s Nacionalni muzej letalstva in vesolja v Washingtonu.
Na luno in naprej:
Znanstveniki so analizirali podatke iz serije seizmometrov, ki so jih na Luno postavili različni astronavti Apolla, začenši s posadko Apolla 11 leta 1969. Štirje seizmometri še vedno beležijo plitve lunine potrese.
V raziskavi, objavljeni v številki Nature Geoscience iz leta 2019, nova analiza kaže, da se večina potresov zgodi, ko je Luna na ali blizu svojega apogeja – najbolj oddaljene točke od Zemlje v njeni orbiti.
NASA načrtuje, da bo do leta 2024 na Luno poslala posadko, ki bo vključevala astronavtko. Upajo, da bodo pristali na Luninem južnem tečaju v prvi v nizu luninih odprav, ki lahko na koncu pripeljejo do misije na Mars.