V svetu financ je premija za tveganje neplačila znesek, ki ga mora vlagatelj plačati kot nadomestilo za vlaganje v vrednostni papir, ki bi lahko izpolnil svoje plačilne obveznosti. Določi se tako, da se najprej opredeli nekakšna naložba brez tveganja in stopnja, ki se jo vrne vlagateljem. Ta stopnja se odšteje od povprečne stopnje donosa za vrednostne papirje iste vrste kot tisti, ki se preučuje, da dobimo premijo za tveganje neplačila. Vlagatelji, ki želijo v svoje izračune vključiti tudi nestanovitnost, bi morda želeli tudi premijo za tveganje pomnožiti z beta, ki je merilo volatilnosti vrednostnega papirja v primerjavi z drugimi v njegovem razredu sredstev.
Ideja o premiji za tveganje pride najbolj opazno, ko vlagatelji kupijo obveznice. Vlagatelj, ki kupi obveznico, je na splošno upravičen do rednih plačil obresti in morebitnega vračila premije, plačane za obveznico. Vendar se to vračilo morda ne bo zgodilo, če bi izdajatelja obveznice doletela kakšna finančna nesreča, zaradi česar bi lahko odstopal od svojih plačilnih obveznosti. Ker to tveganje obstaja, vlagatelji običajno zahtevajo, da izdajatelj plača premijo za tveganje neplačila kot način izravnave dogovora.
Pri določanju premije tveganja neplačila je treba upoštevati dve glavni odstotni stopnji. Prvi je donos brez tveganja, ki je povprečna stopnja donosa, pridobljena z naložbo z malo tveganji, kot so zakladne obveznice, zavarovane z državnim denarjem. Poleg tega je treba določiti tudi povprečni donos, ki je znesek donosa, ki ga lahko pričakujemo pri podobnih naložbah. Če upoštevamo razliko med tema dvema stopnjama, dobimo premijo za tveganje.
Za primer si predstavljajte, da je netvegana obrestna mera, ki jo izbere vlagatelj ob nakupu obveznice, tri odstotke. Povprečna stopnja donosa za vrsto obveznice, ki se kupuje, je 10 odstotkov. V tem primeru je premija tveganja neplačila 10 odstotkov minus tri odstotke oziroma sedem odstotkov. To pomeni, da vlagatelj zahteva dodatnih sedem odstotkov donosa poleg triodstotne obrestne mere brez tveganja, da bi nadomestil tveganje neplačila.
Seveda lahko volatilnost danega vrednostnega papirja vpliva tudi na premijo tveganja pri neplačilu. Zaradi tega lahko vlagatelji v svoj izračun vključijo beta. Beta, ki temelji na lestvici ena, meri, koliko bolj ali manj nestanoviten je vrednostni papir v primerjavi z drugimi v istem razredu. Če nadaljujemo s prejšnjim primerom, si predstavljamo, da ima obveznica, ki jo kupi vlagatelj, vrednost beta 1.2, kar pomeni, da je 20 odstotkov bolj volatilna kot druge v svojem razredu, s čimer se poveča tveganje. Če pomnožite beta 1.2 s predhodno določeno sedemodstotno obrestno mero, pomeni, da premija tveganja za to obveznico poskoči na 8.4.