Starodavna hebrejščina, znana tudi kot klasična ali biblična hebrejščina, se opazno, čeprav ne drastično, razlikuje od sodobne hebrejščine. Razlike so predvsem na področjih slovnice, fonologije in besedišča, govorci sodobne hebrejščine pa lahko običajno brez težav berejo starodavno besedilo. Ta oblika obsega številna narečja, ki so se govorila v starodavnem Izraelu med 10. stoletjem pred našim štetjem in zgodnjim 4. stoletjem pred našim štetjem. V moderni dobi je večinoma le knjižni in liturgični jezik. Sodobna hebrejščina, nacionalni jezik sodobnega Izraela, je posvetni govorjeni jezik.
Stara hebrejščina je veliko starejši jezik od angleščine, pojavil se je okoli 12. stoletja pred našim štetjem. Vendar je zaradi izgnanstva Judov in gibanja judovske diaspore v različne dele sveta postopoma izginil kot vsakdanji jezik. Večinoma se je uporabljal le v verski praksi in včasih pri pisanju akademskih dokumentov in knjig. Ko je torej z ustanovitvijo izraelske države hebrejščina oživela kot vsakdanji jezik v obliki sodobne hebrejščine, se je seveda spremenila in prilagodila moderni dobi.
V srednjem veku so se zaradi široke razpršenosti judovskega prebivalstva razvili različni slogi izgovorjave za staro hebrejščino. Dve glavni veji fonoloških slogov sta bili sefardska hebrejščina, ki se je govorila na Iberskem polotoku in državah nekdanjega Otomanskega cesarstva, in aškenaška hebrejščina, ki se govori v srednji in vzhodni Evropi. Na dva sloga izgovorjave sta vplivala regionalna govorjena judovska jezika, ladino oziroma jidiš.
Sodobna hebrejska fonologija temelji na sefardski hebrejščini, medtem ko je jemensko narečje, ki se je razvilo v srednjem veku, verjetno najbližje fonologiji stare hebrejščine. Razlike v sintaksi ali slovnici med starodavnimi in sodobnimi oblikami v veliki meri temeljijo na vplivu aškenazijske hebrejščine in jidiša. Poleg tega je sodobni hebrejski jezik vključeval veliko izposojenih besed in neologizmov, potrebnih za razpravo o stvareh, ki v stari hebrejščini niso obstajale.
Starodavno obliko govorci še vedno uporabljajo v literarnem in liturgičnem kontekstu in jo poučujejo v izraelskih javnih šolah. Njegovi elementi se občasno uporabljajo tudi v govorjeni moderni hebrejščini in v izraelskih medijih.