Ko je civilna ali kazenska zadeva načrtovana za sojenje, morata obe strani primer ustrezno pripraviti. Del priprav bi moral vključevati pripravo vsakega sodnega dokaznega predmeta za sojenje. Vsaka jurisdikcija bo imela sodna pravila, ki natančno obravnavajo, kako je treba pripraviti sodni dokaz in ga predložiti sodišču; vendar obstaja nekaj univerzalnih pravil. Dokumenti in fotografije morajo biti podvojeni, da se kopija predloži nasprotni strani. Poleg tega mora biti vsak sodni dokazni predmet ustrezno označen, da lahko sodišče sestavi natančen zapisnik.
Stranka, ki želi uvesti sodni dokaz, mora najprej postaviti temelje za njegovo uvedbo. Na primer, mora pojasniti, kaj je eksponat, kako je bil ustvarjen in zakaj je pomemben za obravnavani primer. Potem je treba dati dovoljenje sodišča, da se dokazni predmet uradno uvede v dokaz v sodni zapisnik.
V večini sojenj bo imela vsaka stran dokaze, ki jih je treba sprejeti na sojenju. Dokazi so lahko dokumentarne, pričevalne, oprijemljive ali dokazne narave. Izpovedni dokazi vključujejo pričevanja strank, prič ali izvedencev v zadevi. Oprijemljivi dokazi vključujejo stvari, kot je orožje, uporabljeno pri storitvi kaznivega dejanja. Dokumentarni dokazi vključujejo predmete, kot so prepisana izjava stranke ali finančni zapis. Dokazni dokazi so lahko diagram ali diagram, ki sodniku ali poroti pomaga razumeti argument, ki ga je predstavila ena od strank v zadevi.
Na sojenju morajo biti vsi dokazi ustrezno sprejeti. Lokalna pravila bodo urejala, kako mora biti sodni dokaz pripravljen in označen za sprejem. Če je mogoče, je treba kopijo dokaznega predmeta pripraviti za nasprotnega zagovornika in jo predložiti pred sojenjem v obdobju odkrivanja. Oprijemljivih dokazov, kot so oblačila, strelno orožje ali odtis stopala, ni mogoče kopirati; vendar je treba vse preizkuse, opravljene na podlagi dokazov, deliti z nasprotnim zagovornikom pred sojenjem.
Na sojenju morajo biti vsi dokazi označeni, preden sodišče zaprosi za sprejem sodnega dokaznega predmeta. Pogosto so eni strani dodeljene številke, drugi strani pa črke. Na primer, tožnik ali oseba, ki je vložila tožbo, lahko začne predstavljati svoje dokazne predmete s številko ena, tako da prvi sodni dokaz uvede “Tožnikov dokaz 1”. Obdolženec ali tožena stranka lahko začne svoj prvi dokazni predmet s črko A, tako da postane njegov prvi dokazni predmet »Dokaz obtoženca A«. Z dodeljevanjem številk in črk sodniku ali poroti pomaga vedeti, ali je sodni dokaz vložil tožnik ali toženec.