Stavki s personifikacijo so popolne slovnične konstrukcije, v katerih je predmet ali abstraktna ideja opisana kot oseba, ki ima človeške lastnosti ali se ukvarja s človeškimi dejanji. Takšni predmeti ali abstrakcije, ki so jim dane človeške lastnosti ali dejanja, naj bi bili »personificirani«. Če želite prepoznati stavke s personifikacijo, je treba v stavku najprej poiskati nečloveški predmet, bitje ali abstraktno idejo in preučiti, kako je ta del stavka opisan. Če je opisano z izrazi, ki se običajno uporabljajo za ljudi in ne za vrsto predmeta, ki se opisuje, je verjetno uporabljena personifikacija. Predmet, ki je opisan zgolj v smislu njegovih fizičnih lastnosti brez kakršne koli poskuse človeške povezave, po drugi strani verjetno ni poosebljen.
Bolj kot zgolj ponujanje jasnega opisa predmeta ali abstrakcije, stavki s personifikacijo bralcu ponudijo nov način pogleda na idejo ali stvar ali pa nekaj, kar je po naravi brez čustev, preplavijo z nekakšnim čustvenim učinkom. Z iskanjem čustveno nabitega jezika, ki se uporablja za nečutne, nečloveške predmete ali koncepte, je mogoče zlahka prepoznati stavke s personifikacijo. Čeprav v »vročem, svetlem soncu« ni personifikacije, se personifikacija uporablja v »negujočem, ljubečem soncu«. Opisi temperature in svetlosti niso posebej značilni za ljudi, medtem ko lahko “ljubeč” in “negovanje” razumemo kot zelo človeški lastnosti. Ti opisi služijo zlasti temu, da soncu dajo nekoliko materinske lastnosti, kar je običajen trend v literaturi.
Personifikacija se lahko uporablja v poeziji ali v prozi, čeprav je še posebej pogosta v poeziji. Posebej pogosta je v poeziji, ki je namenjena poveličevanju narave ali nekega božanskega načela. Stavki s personifikacijo v takšnih delih se pogosto nanašajo na petje vetra, šepetanje dežja in drevesa, ki segajo proti nebu. S tem, ko daje vidikom narave te človeške lastnosti, lahko pisatelj ustvari prizor, v katerem ima naravni svet same človeške lastnosti. Te lastnosti se običajno uporabljajo za poveličevanje narave ali za prikaz, da tudi narava sama hvali nek božanski element.
Pogledati je treba tudi primere, ko se elementi narave zdijo grozeči, ko iščemo stavke s personifikacijo. Narava, opisana objektivno, je močna, a neosebna sila. V nekaterih situacijah pa so elementi narave lahko precej zastrašujoči; to se pogosto sporoča z uporabo stavkov s personifikacijo. Veter »kriči«, nevihta »besni po noči« in drevesne veje imajo »krepljaste roke«. Iskanje lastnosti, ki naredijo hladne, neosebne elemente narave bolj osebne in človeške, je dober način za prepoznavanje stavkov s personifikacijo.