Obstaja več različnih vrst vodnikov psov, a vsi imajo eno skupno stvar. Ne glede na to, ali posameznika zanima profesionalno vodenje razstavnih psov, policijskih psov, carinskih psov ali psov, ki so bili šolani za drugo specialnost, mora vodnik temeljito razumeti pasmo. Veliko tega, kar se nauči vodnik psov, je samouk. Čeprav obstajajo poklicna združenja, ki se jim je treba pridružiti, nobena posebnost ravnanja s psi ne zahteva posebnega izobraževanja, spričeval ali licenc.
Dve članski skupini, Združenje profesionalnih vodnikov in Program registriranih vodnikov American Kennel Club, sta določili lastne zahteve za člane. Te zahteve vključujejo pričakovanja glede stanja psarne in etični kodeks, ki ga mora upoštevati vsak član, ki želi postati vodnik psov. Članstvo v eni od teh organizacij je pogosto prvi korak k izpolnjevanju pogojev za njihove programe vajeništva vodnikov psov. Medtem ko včlanitev v poklicno organizacijo ponuja priložnosti za mreženje in zagotavlja bodočim strankam, da vodnik to delo jemlje resno, je mogoče postati vodnik psov, ne da bi se pridružil takim združenjem.
Odločitev za vodnika psov lahko pomeni veliko potovanj. Vodniki, ki delajo izključno z razstavnimi psi, pogosto preživijo dneve ali tedne na poti in se selijo z ene razstave na drugo. Vodnik z dobro uveljavljeno kariero lahko upravlja s številnimi psi. Bistvenega pomena je imeti vozilo za pravilno nameščene, močne potovalne zaboje. Potovalni kombi ali tovornjak potrebuje tudi dovolj prostora za bokse za vadbo, kjer bodo psi zadržani ob prihodu.
Vodniki psov morajo zagotoviti več kot primerno potovalno namestitev za pse. Pomembni so tudi čisti in udobni zaboji ter pasji teki v domačem objektu. Tisti vodji s članstvom v enem ali več združenjih morajo upoštevati zahteve organizacije za vkrcanje.
Če želite postati vodnik psov, je pomembno imeti tudi tesen profesionalen odnos z veterinarjem, ki bo za bolno stranko skrbel doma. Ko ste na cesti, bo morda potreben vodnik, ki bo poskrbel za nujno medicinsko pomoč ali dal zdravila. Vodniki morajo imeti dobro osnovno razumevanje vrst bolezni, za katere je dovzetna določena pasma, pa tudi, kako ravnati s poškodbami, ko veterinar ni takoj na voljo.
Seveda morajo vodniki tudi temeljito razumeti in ceniti posebno pasmo ali pasme, s katerimi delajo. Pomembno je poznati prednosti in slabosti živali, kako negovati določeno pasmo in kako razstaviti določenega psa na razstavi. To znanje lahko vodniku pomaga tudi pri zaščiti svojega poklicnega ugleda, tako da se izogiba živalim, ki se ne bodo dobro pokazale ali ne bodo delovale.