Odvetniki praviloma izberejo eno ali dve pravni področji, v katera bodo osredotočili svojo prakso. Nekateri se odločijo za delo na področju posvojitev in s tem postati odvetnik za posvojitve. Jurisdikcije po vsem svetu imajo lahko različne zahteve za odvetnika, ki želi postati odvetnik za posvojitve. V Združenih državah se pot do posvojitvenega odvetnika začne z zahtevano izobrazbo, ki ji sledi licenciranje in izkušnje na področju posvojitvenega prava.
V Združenih državah mora nadobudni odvetnik najprej dokončati štiriletno diplomo, ki doseže vrhunec s prejemom diplome. Dejanske “predpravne” smeri ni. Kandidat na pravni fakulteti se lahko prijavi z diplomo v kateri koli smeri, ki jo izbere. Če pa je dodiplomski študent prepričan, da namerava postati odvetnik za posvojitve, je dodiplomski študij psihologije ali socialnega dela odlična možnost.
Po dodiplomski šoli mora bodoči odvetnik opraviti sprejemni izpit na pravni fakulteti (LSAT) in se prijaviti na pravno fakulteto. Merila za izbor so različna; vendar večina pravnih šol išče visoko oceno LSAT in visoko povprečje ocen na dodiplomskem študiju. Ko je študent sprejet, mora dokončati tri leta pravne fakultete, kar ima za posledico doktorat prava. Medtem ko je na pravni fakulteti, bi moral študent, ki namerava postati odvetnik za posvojitve, poiskati pripravništvo ali zaposlitev s krajšim delovnim časom pri lokalnem sodišču za mladoletnike ali zapuščinskem sodišču ali pri lokalni agenciji za posvojitve ali odvetniški pisarni, ki izvaja posvojitveno pravo.
Po pravni fakulteti morajo vsi odvetniki pridobiti licenco v državi, kjer nameravajo opravljati odvetniško dejavnost. V večini držav licenciranje zahteva uspešen zaključek pravosodnega izpita in izpita za poklicno odgovornost v več državah (MPRE). Komponenta značaja in telesne pripravljenosti je običajno tudi del licenciranja.
Po pridobitvi licence mora odvetnik, ki želi opravljati posvojitveno pravo, poiskati zaposlitev bodisi v zasebnem podjetju, ki skrbi za posvojitve, bodisi pri državni agenciji, ki omogoča posvojitve. Posvojitve se štejejo za javne ali zasebne. Javne posvojitve niso v javni evidenci, temveč gre za posvojitve otrok, ki so del javnega sistema, kot so rejenci. Lokalni urad za družino in otroke ali podobna agencija vsako leto običajno obravnava veliko število posvojitev otrok, ki so bili odvzeti svojim biološkim staršem in so zdaj na voljo za posvojitev.