Idealna nota sočutja bo kratka, pozitivna in podpira družino. Če nekdo ob takih priložnostih nikoli »ne ve, kaj reči«, je dovolj »Oprosti in tvoja družina bo v mojih mislih in molitvah«. Pomemben del je pošiljanje beležke, ne njena zgovornost ali pomanjkanje le-tega.
Sporočilo o sočutju obstaja že vrsto let, saj ljudje na splošno želijo pokazati prijatelju ali ljubljeni osebi, da se jih spominjajo v času žalosti. Sporočilo o sočutju je civiliziran običaj in traja, dokler so ljudje izražali svoja čustva s pisano besedo.
Številni običaji so bili formalizirani v 18. in 19. stoletju, ena pa je bila sočutna nota. Zapisek je bil pogosto poslan na pisalnem potrebščini ali kartonu s črnimi robovi, kar je bilo primerno za mračno temo. Včasih so jih ročno dostavljali na dom, a ko je pošta postajala zanesljivejša, so jih pošiljali tudi na ta način.
Sočutno sporočilo lahko pošljete takoj, ko nekdo izve za smrt, lahko pa ga pošljete tudi po pogrebu ali nekaj tednov pozneje. Včasih je najhujši del smrti potem, ko so vsi dogovori dokončani in ljubljena oseba obeležena. Šok začne popuščati in ljudem se pogosto zdijo nekaj tednov po pogrebu neznosno prazni. Sočutje je v tem trenutku lahko le izkaz podpore in prijateljstva, ki ga potrebuje žalujoča oseba.
Ni nujno, da je sočutje dolg, dodelan ali nenaravno zgovoren. Lahko preprosto izraža žalost zaradi izgube in zagotovilo, da je oseba v mislih in/ali molitvah pošiljatelja. Če je pošiljatelj poznal pokojnika osebno, se lahko vključi kratek, vesel spomin, na primer: »Spomnim se, kako nam je tvoja mama po šoli vedno pripravljala piškote in kako je bila zabavna.«
Te besede družinam prinašajo veliko tolažbo. Vedo, da je bila njihova ljubljena oseba pomembna za druge, in to je ključnega pomena za prehod skozi proces žalovanja. Žalostnih spominov ali slabih značajskih lastnosti nikoli ne bi smeli omenjati v sočutju. To je vrhunec slabega okusa in meji na krutost.