Pisanje esejev je za nekatere ljudi naporno, za druge pa veselje. Smešni esej s šaljivimi anekdotami ali zagrizeno duhovitostjo zahteva drugačno strategijo kot informativna ali prepričljiva kompozicija. Esej, ki je smešen, razširja tipična pravila pisanja, ki ste se jih morda naučili v šoli. Smešni eseji običajno vključujejo več pogovornega jezika z živimi ločili in pisanimi glagoli. Nekateri najboljši pisni nasveti za pisanje smešnega eseja vključujejo uporabo časa, ironije, hiperbole in pisane stavčne strukture ter učenje od drugih piscev in razvijanje sposobnosti za gledanje življenjskih situacij z edinstvenega zornega kota.
Vse komično pisanje, od monologov stand-up komika do dodeljenih šolskih dokumentov, zahteva izjemen čas in hiperbolo. Uporabite element presenečenja kot temo, pri čemer uporabite besedno igro ali ironično nerazumevanje besed, kot je razvidno iz spisov Marka Twaina ali znamenitega dialoga »Kdo je prvi« Abbotta in Costella. Hiperbola, uporaba besedne ekstravagancije ali pretiravanja – »januarja je bilo počasi kot melasa« – je čudovito orodje za razvoj vizualnih podob in pritegovanje bralca v zgodbo. Zgodovinar Horace Walpole in ljubljena pisateljica Erma Bombeck sta v svojih spisih pogosto uporabljala satirično, ironično in duhovito hiperbolo, pri čemer sta svoje politične in osebne situacije zasukala v veseljaške črevesje.
Učite se od mojstrov duhovite literature. Twain, Bombeck, Horace Walpole in Kurt Vonnegut mlajši so dobri primeri smešnih piscev. Ti avtorji so se naučili umetnosti satire in samoponižanja, dejanja podcenjevanja sebe zaradi zgodbe. Smešen esej bi lahko označil vašo nagnjenost k izgubi avtomobilskih ključev in s pretiranimi podrobnostmi opisal vse težave, ki jih prinaša. Namesto da bi bralca obremenjevali z bleščečimi pridevniki, uporabite moč močnih glagolov, da naredite močan udarec. Tudi aliteracija dobro deluje.
Vsak dober esej ima uvod, glavni del in sklepni odstavek. Smešni esej vključuje tudi te dele, vendar namesto navajanja dejstev v opisni prozi, smešen esej pripoveduje zgodbo z uvodom, vrhuncem in nepričakovanim zaključkom. Uvod in zaključek naj bosta kratka in se osredotočite na pripovedovanje smešne zgodbe. Nikoli ne zahajajte v druge teme; ostanite zvesti glavni tezi in uporabite domiselne besede, ki izvirajo naravno iz zgodbe. Uporabite močna ločila, da poudarite svojo bistvo, vendar se izogibajte pretiranemu označevanju.
Končno poglejte na vsakdanje situacije z druge perspektive, na primer skozi otroške oči ali morda kot na čarobno igračo, ki zna razmišljati. S takšno miselnostjo lahko izvlečete duhovitost ali humor tudi iz najbolj dolgočasnih ali vsakdanjih situacij ali dogodkov. Pripovedovanje zgodbe iz nepričakovanega zornega kota pritegne bralca. Razgibani glagoli in hiperbola ga spodbujajo k nadaljnjemu branju. Ironičen ali satiričen konec zaključi smešni esej.