Prevladujoča teorija, ki pojasnjuje nastanek Lune, je hipoteza o velikanskem udarcu, ki trdi, da je pred 4.533 milijardami let (le približno 70 milijonov let po nastanku same Zemlje) telo v velikosti Marsa z imenom Theia katastrofalno trčilo z Zemljo, vrgel veliko bilijonov ton magme in kamnin v Zemljino orbito, ki so se združile in ohladile ter postale Luna. Vendar ta teorija ni popolna – napoveduje, da je imela Zemlja nekoč ocean magme, za kar ni mogoče najti dokazov.
Na začetku zgodovine sončnega sistema, ko so se planeti šele oblikovali, je bil sončni sistem bolj obljudeno mesto. Orbite so se še stabilizirale in številni zgodnji asteroidi so se razgradili v nestabilne orbite, ki so padle v Sonce in Jupiter ali pa so jih izvrgli v daljne predele sončnega sistema. Ena gravitacijsko stabilna točka za združevanje vesoljske kamnine, točka L5, je imela posebno harmonijo z Zemljo. L5, ki se nahaja znotraj Zemljine orbite, vendar zaseda drugačen položaj kot Zemlja sama, je današnji dom trojanskih asteroidov.
Ko se je material združil na L5, se sčasoma domneva, da je presegel maso Marsa, zaradi česar je njegova pot postala nestabilna in je nihala vzdolž dolžine Zemljine orbite, namesto da bi ostala na L5. Kmalu ga je to nihanje pripeljalo v stik z Zemljo, v dogodku, imenovanem velik udarec ali velik pljusk. Izvržene so bile tone materiala in po 1 do 100 letih se je ta material združil v Luno, ki je bila sprva prekrita z oceani magme. Dokaze za te oceane so našli astronavti Apollo.
Luna je značilna za kroženje Zemlje zaradi velike relativne velikosti. Venera, planet podobne velikosti kot Zemlja, kljub podobni masi nima lun. Mars jih ima le nekaj, ki so zelo majhni, s polmeri manj kot 20 km. Tako Zemljina osupljiva Luna, ki je med največjimi v sončnem sistemu, zahteva posebno razlago, ki jo daje hipoteza o velikanskem udarcu. Opažanja, da je sestava Lune podobna sestavi Zemljine skorje, ne pa našemu plašču, so znanstvenike pripeljala do oblikovanja hipoteze o velikanskem udarcu.