Ko vlagatelji izberejo sklad za dohodek od obresti, kot je obvezniški vzajemni sklad, lahko merila za izbiro vključujejo raven donosnosti imetja obveznic sklada, morebitne prihodnje spremembe vrednosti obveznic, stroške in provizije sklada ter morebitne davčne učinke na prihodke od obresti. Naložbe dohodkov se nanašajo predvsem na prejemanje periodičnih izplačil dohodka. Na celoten donos naložbe pa lahko dodatno vplivajo morebitne spremembe osnovnih vrednosti obveznic sklada, provizije, ki jih zaračunava uprava sklada, in morebitni davki, plačani na zaslužene obresti.
Vlagatelji, ki jih zanimajo dohodkovne naložbe, lahko izberejo sklad dohodkov od obresti, ki vlaga v podjetniške obveznice investicijskega razreda, ki plačujejo obresti višje od donosa na varnejši državni dolg, hkrati pa ohranjajo glavnico naložbe. Odvisno od tolerance tveganja posameznih vlagateljev so lahko dohodkovne naložbe usmerjene tudi v obvezniške sklade, ki vlagajo v visokodonosne vrednostne papirje, znane kot neželene obveznice. V zameno za višje prihodke od obresti nosijo vlagatelji večje potencialno tveganje neplačila.
Obveznice držav v razvoju in nekatera bančna posojila prav tako prinašajo višje donose kot podjetniške obveznice investicijskega razreda. Sklad obrestnih prihodkov, ki vlaga v obveznice nastajajočih trgov, je lahko izbira za nekatere vlagatelje dohodkov, ki želijo tudi diverzificirati na tuje trge. Nekateri dohodkovni skladi bi lahko vlagali v nišno kategorijo bančnih posojil, ki prinašajo višje donose, primerljive s tistimi iz obveznic z neželeno oceno, vendar s posebnim premoženjem kot zavarovanjem. Druga prednost sklada dohodkov od obresti z bančnimi posojili je, da se njihove obresti običajno plačujejo po spremenljivi obrestni meri, kar najbolje deluje v okolju naraščajočih obrestnih mer.
Vrednost sklada dohodkov iz obresti sčasoma verjetno niha, saj se cene obveznic v skladu spreminjajo kot odziv na spreminjajoče se tržne obrestne mere. Padec vrednosti sklada, ko vlagatelji prodajo svoje delnice sklada, predstavlja kapitalsko izgubo. To zmanjšuje skupne donosnosti naložb kljub zadovoljivi ravni prihodkov od obresti.
Za dohodkovne vrednostne papirje daljši kot so njihovi roki zapadlosti, bolj občutljiva je njihova tržna cena na dano spremembo obrestne mere. To pomeni, da bi prišlo do večjega zvišanja ali znižanja cene kot pri vrednostnih papirjih s krajšo zapadlostjo. V tržnih razmerah, ki se povečujejo, je vlagateljem na primer bolje, da vlagajo v kratkoročne obvezniške sklade, katerih vrednost bi se najmanj zmanjšala, če bi zvišanje obrestne mere povzročilo padec vrednosti vseh obveznic.
Provizije za upravljanje sklada bi morale biti tudi eden od glavnih dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri izbiri sklada za prihodke od obresti. Naložbe dohodkov običajno ne pričakujejo visoke stopnje apreciacije kapitala v primerjavi z naložbami v lastniški kapital. Morebitne dodatne stroške sklada bi bilo treba absorbirati neposredno iz prihodkov od obresti, kar bi zmanjšalo skupne donosnosti naložb. Da bi povečali donosnost naložb, bi vlagatelji morda želeli preučiti tudi sklade, ki imajo del svojega deleža vloženega v določene občinske obveznice, ker so lahko zaslužene obresti oproščene določenih davkov.