Poročilo iz leta 2015 v reviji Scientific Reports trdi, da je starodavni človek morda imel nekaj znanja o zobozdravstvu že v obdobju poznega zgornjega paleolitika, pred približno 14,000 leti. Zob, ki so ga odkrili v severni Italiji, je pokazal znake votline in “obsežnega drobljenja sklenine”, pravijo raziskovalci z univerze v Bologni. Raziskovalci so pojasnili, da je to dokaz, da je nekdo poskušal odrezati votlino, po možnosti z orodjem iz nabrušenega kremena. To bi bil najstarejši dokaz, da je pračlovek eksperimentiral z načini zdravljenja zobne bolečine. V študiji iz leta 2012 so raziskovalci odkrili dokaze, da je bil čebelji vosek uporabljen kot polnilo na razpokanem zobu v neolitski lobanji, najdeni v Sloveniji, stari 6,500 let. Druga študija, objavljena leta 2006, je odkrila dokaze o “vrtanju” zob na človeških molarjih, ki so jih našli v Pakistanu, ki datirajo med 4,000 in 7,000 pr.
Zgodovina zgodnjega zobozdravstva:
Po podatkih Ameriškega zobozdravstvenega združenja sumerski spisi iz leta 5,000 pred našim štetjem opisujejo “zobne črve” kot vzrok za zobno gnilobo.
Napis na egipčanski grobnici Hesy-Re imenuje pisatelja iz 2,600 pr.n.št. “največjega med tistimi, ki se ukvarjajo z zobmi …” ADA pravi, da je to dokaz o prvi osebi v zgodovini, ki je bila identificirana kot zobozdravnik.
Med 5. in 3. stoletjem pred našim štetjem sta Hipokrat in Aristotel pisala o zobni gnilobi, boleznih dlesni in uporabi žic za stabilizacijo ohlapnih zob in zlomljenih čeljusti.