Vedenjska terapija deluje na nekaj različnih načinov, ki služijo krepitvi pozitivnega vedenja in poskušajo zmanjšati negativno vedenje. Eden od načinov delovanja te terapije je socialna interakcija ter okrepitev in kaznovanje prek zunanjih virov, kot je terapevt. Vedenjska terapija deluje tudi zaradi bioloških razlogov in obstajajo dokazi, ki kažejo, da se kemični nevrološki procesi pojavijo, ko se posamezniku zagotovijo nagrade.
V psihološkem smislu se vedenjska terapija nanaša na katero koli vrsto terapije, ki uporablja principe kondicioniranja v terapevtskem sistemu, da pomaga osebi spremeniti svoje vedenje. Vedenjska terapija običajno vključuje uporabo okrepitve in kaznovanja s pozitivnimi in negativnimi metodami, da se osebi pomaga pri učenju različnih vedenj. To je mogoče storiti, da bi se nekomu pomagali naučiti novega vedenja, ki je lahko zanj bolj koristno ali družbeno bolj sprejemljivo, ali da preneha z vedenjem, ki je uničujoče ali škodljivo.
Vedenjska terapija lahko deluje prek družbenih sprememb in zunanjih virov, ki pomagajo uporabiti okrepitev in kaznovanje za vedenje. To običajno zagotovi terapevt ali drug psihološki strokovnjak. Pozitivna okrepitev je dajanje neke vrste nagrade kot posledica dobrega vedenja, negativna okrepitev pa je odvzem nečesa nezaželenega kot nagrada za dobro vedenje. Nasprotno, pozitivna kazen pomeni, da nekomu dodelite kazen, ki je morda ne bo mogoče, kot odgovor na neželeno vedenje, medtem ko negativna kazen odvzame nekaj, kar je nekomu všeč zaradi slabega vedenja.
Iz preprostih razlogov ta vrsta vedenjske terapije pogosto deluje, ker si nekdo želi stvari in situacije, ki so zaželene, in ne želi stvari ali situacij, ki so neprijetne. To je glavni razlog za sisteme kaznovanja, kot so zapor ali denarne kazni, in sisteme nagrajevanja, kot je plačilo za delo. Ker mnoge od teh nagrad in kazni nosijo tudi družbene vidike, kot je prestiž nekoga, ki s svojim delom zasluži veliko denarja, in stigma do ljudi, ki so bili v zaporu, lahko družba pogosto okrepi vedenjsko terapijo.
V biološkem smislu naj bi vedenjska terapija delovala zaradi tega, kako se človeški možgani odzivajo na nagrade. Ko se dobro vedenje okrepi z nagrado, možgani sproščajo dopamin in podobne nevrokemikalije v človekovo telo, kar ustvarja občutek dobrega počutja in sreče. To ustvari fiziološki odziv, ki ga oseba želi ponoviti, čeprav morda zavestno ne razume, zakaj je do tega občutka prišlo. Terapevt si običajno prizadeva za zagotovitev, da se ta odziv pojavi v bližini želenega vedenja, zaradi česar je večja verjetnost ponavljajočega se nagrajenega vedenja na nevrološki ravni.