Stroški in prevoz je izraz, ki se uporablja v ladijskih pogodbah za pogodbe, pri katerih je prodajalec dolžan poskrbeti za prevoz in plačati stroške do pristanišča kupca. Prodajalec ne zagotavlja zavarovanja pošiljke, niti prodajalec ne poskrbi za prevoz do končne destinacije, kot je skladišče kupca. Ta izraz je skrajšan kot CFR ali CNF in se uporablja v številnih pogodbah, ki vključujejo sporazume o uvozu blaga.
Ta izraz je primer Incoterm. Incoterms so standardizirani izrazi in okrajšave, ki jih je sprejela Mednarodna gospodarska zbornica. Prvotno so bili razviti v začetku 20. stoletja in se redno posodabljajo, da odražajo nov razvoj v ladijski industriji. S promocijo standardiziranih pogojev Mednarodna gospodarska zbornica upa, da se bo izognila zmedi in sporom glede ladijskih pogodb, saj vse stranke poznajo Incoterms in zato vedo, na kaj se strinjajo, ko podpišejo pogodbo.
Ko je v pogodbi določeno, da bo prodajalec zagotovil stroške in tovor, navede tudi pristanišče, kamor bo blago dostavljeno. Prodajalec je odgovoren za nakladanje blaga, varen prevoz v pristanišče za odpremo in plačilo vseh stroškov, povezanih s premikanjem blaga v pristanišče kupca. Takoj, ko blago prečka tirnico ladje, pa je zanj odgovoren kupec. Če kupec želi zavarovanje, ga je treba kupiti posebej, ker ga prodajalec ne zagotavlja pod pogoji pogodbe o stroških in prevozu.
Pogodbe, ki vključujejo stroške in prevoz, vključujejo tudi obveznost izdelave ustrezne dokumentacije in dokumentacije, povezane s prodajo. Prodajalec je odgovoren za to, da je dokumentacija urejena, da se blago zlahka prenese na kupca. To vključuje vso carinsko dokumentacijo in vso drugo zahtevano dokumentacijo. Zadrževanje v zvezi s papirologijo je odgovornost prodajalca in ne kupca, prodajalci pa so odgovorni za spremljanje zahtev glede papirologije, da zmanjšajo tveganje za težave med pošiljanjem.
Ko je blago dostavljeno v namembno pristanišče po pogodbi o stroških in tovoru, je za nadaljnji transport odgovoren kupec. Kupci lahko sklenejo različne dogovore, vključno s prehodom na železniški ali tovorni prevoz ali shranjevanje blaga v skladišču v pristanišču. Prodajalec ne odgovarja za kakršno koli škodo, ki nastane v tej fazi, razen če lahko kupec dokaže, da je prodajalec zavestno zagotovil neustrezno embalažo, ki je povzročila poškodbe med rokovanjem in transportom.