Nobena zavetišča za ubijanje so zavetišča za živali, ki se zavezujejo, da bodo evtanazirali nesprejemljive in nezdravljive živali, kar pomeni, da se posvojitve ali medicinsko ozdravljive živali shranijo in posvojijo, ne glede na to, kako dolgo lahko traja postopek posvojitve. V skupnosti za pravice živali je veliko polemik glede zavetišč brez ubijanja iz različnih razlogov. Številne skupnosti, vključno z mestom San Francisco in okrožjem Tompkins v New Yorku, so si prizadevale, da ne bi bilo ubijanja, in velika prizadevanja mnogih članov teh skupnosti so ta prizadevanja naredila uspešna.
Namen ustanovitve zavetišča brez ubijanja je odličen. Ocenjuje se, da se samo v Združenih državah vsako leto evtanazira vsaj šest milijonov mačk in psov, ker zanje ni mogoče najti domov. Zavetišče brez ubijanja se zavezuje, da bo poiskalo domove za vse živali, ki jih sprejme, in živali ne bo podvrglo evtanaziji, razen če je to nujno potrebno. Ljudje lahko zdrave hišne ljubljenčke predajo zavetišču brez ubijanja z zaupanjem, da se bodo za te živali našli domovi, podporniki zavetišča pa se pogosto počutijo bolj udobno, če darujejo sredstva in energijo.
Vendar pa obstaja temna plat zavetišč brez ubijanja, ki se začnejo z izrazoma »nesprejemljivo« in »neozdravljivo«. V idealnem svetu bi bile “neposvojene” živali živali z resnimi vedenjskimi težavami, vendar se izraz pogosto razširi na živali, ki so prestare, preveč invalidne ali preveč neprivlačne, da bi bile iskane hišne ljubljenčke. Živali, ki jih ni mogoče zdraviti, so tudi na spolzkem pobočju, saj nekatera zavetišča brez ubijanja redno evtanazirajo živali, ki bi jih bilo mogoče zdraviti, čeprav so veterinarski računi lahko visoki. Zelo malo zavetišč brez ubijanja se dejansko ujema s strogo definicijo organizacij, kot je MaxFund, ki resnično evtanazira samo živali s hudimi, neozdravljivimi boleznimi.
Poleg tega, ker nobena zavetišča za ubijanje ne morejo narediti težke izbire evtanaziranja živali, da bi naredila prostor, morajo živali odvrniti stran. V skupnostih, ki ne sodelujejo s svojimi zavetišči za ubijanje, to pogosto pomeni, da je veliko breme na tako imenovana zavetišča z odprtim sprejemom, ki morajo sprejeti vse živali, ki se jim pripeljejo. Kritiki zavetišč brez ubijanja jih včasih imenujejo zavetišča z “omejenim vstopom”, kar se nanaša na dejstvo, da so živali pogosto zavrnjene, ker ni prostora.
Da bi zavetišče brez ubijanja delovalo, je potrebno sodelovanje skupnosti. Gibanje brez ubijanja temelji na skupnem prizadevanju zavetišča in skupnosti, začenši z odgovornim lastništvom hišnih ljubljenčkov, sterilizacijo in kastracijo ter razumevanjem, da se morajo ljudje zavezati svojim hišnim ljubljenčkom vse življenje. Nobena zavetišča pogosto vlagajo veliko energije v doseganje skupnosti, zagotavljanje šolanja psov, klinik za sterilizacijo in sterilizacijo, poceni cepiv in storitev posvojitev v skupnosti ter storitev zavetišč. Brez podpore svoje skupnosti zavetišče brez ubijanja ne bo moglo uspeti.
Številna humana društva so poleg večine občinskih zavetišč odprta sprejemna zavetišča. Vodstvene ekipe v teh zavetiščih verjamejo, da je zagotavljanje zavetišča vsem živalim v stiski izjemnega pomena, kot tudi prijazna in humana smrt milijonom neželenih živali, ki jih vsako leto evtanazirajo. V nekaterih primerih se ta zavetišča zanašajo na prizadevanja lokalnih reševalnih organizacij, da rešijo posvojitvene živali, predane odprtim sprejemnim zavetiščim. To je primer kooperativnega razumevanja, ki lahko obstaja med odprtim sprejemom in zavetišči brez ubijanja, in številne skupnosti to izberejo kot izhodišče na poti do neubijanja.