Zasebne finančne institucije so subjekti, kot so banke in hedge skladi, ki so v celoti v lasti delničarjev, brez državnega deleža. Za te subjekte še vedno velja vladna ureditev in nadzor, vendar delujejo z različnimi končnimi nalogami. Njihova primarna odgovornost je do svojih delničarjev, za razliko od javnih zavodov, ki imajo poslanstvo javne službe, pogosto razvojno naravnano. Javne finančne institucije so v celoti ali delno v lasti vlade in lahko vključujejo več vladnih vlagateljev v primeru organizacij, kot je svetovna banka.
Položaji, ki jih zasedajo delničarji, so lahko različni. Pri kreditni uniji je vsaka stranka tudi delničar, pri čemer je število delnic odvisno od višine depozita. Kreditna zadruga je dolžna ustvarjati donose za svoje stranke, ki imajo tudi možnost glasovati o odgovornih osebah in politikah kreditne unije. Ta model lahko vključuje tudi povezavo do drugega subjekta, kot je korporacija, ki ustvari kreditno zadrugo za svoje zaposlene.
Druge zasebne finančne institucije so v ločeni lasti delničarjev, ki so lahko ali pa tudi ne depozitarni člani, stranke s sredstvi na depozitu pa niso nujno lastniki delnic. Te organizacije vlagajo sredstva za zagotavljanje donosnosti delničarjem in lahko svojim strankam ponudijo ugodnosti, kot so obresti na varčevalne račune. Te zasebne finančne institucije se lahko ukvarjajo tudi z dejavnostmi, kot je vlaganje sredstev delničarjev v delnice, obveznice in druge finančne instrumente za ustvarjanje dobička.
Takšne institucije lahko svojim delničarjem ponudijo različne ugodnosti. V nekaterih primerih je lahko število delničarjev v zasebnih finančnih institucijah omejeno; ena družina bi lahko imela na primer večinski delež v banki, prodaja delnic pa bi lahko bila omejena. Drugi imajo delnice, s katerimi se trguje na odprtem trgu, in imajo lahko veliko število delničarjev zaradi delniških dividend in izdaje novih izdaj. Delničarji lahko prejmejo izplačila dividend na svoje delnice in imajo možnost glasovati na volitvah, da določijo obliko politike institucije.
Številni predpisi urejajo poslovanje zasebnih finančnih institucij. Te vključujejo zahteve glede zasebnosti za zaščito varnosti podatkov o članih, pa tudi zakonske zahteve v zvezi s sredstvi za rezerve in druge zadeve. Te organizacije niso odgovorne javnosti tako kot javne ustanove, so pa podvržene nadzoru, da bi omejili možnost finančne panike in kriz, ki bi lahko ustvarile učinek valovanja. Nasprotno pa mora javna finančna ustanova, kot je razvojna agencija, zagotavljati sredstva za javna dela, objavljati informacije o svojih dejavnostih in delati z mislijo na javno dobro.