Zakoni proti uporam so zakoni, ki so zasnovani za preprečevanje morebitne grožnje upora. Zgodovinsko gledano so številni narodi imeli drakonske zakone proti uporam, ki sprožajo vprašanja o svobodi govora ter pravici do političnega komentarja in izražanja. Za vlado je lahko zelo težko najti ravnovesje, ker je zakon proti uporam med omejevanjem potencialnih groženj varnosti države in omejevanjem svobode državljanov. Občasno bo sprememba zakonov, ki ščitijo državo proti uporam, sprožila novo nevihto polemik glede tega vprašanja.
Da bi bil nekdo obsojen zaradi upora, mora nekdo agitirati za strmoglavljenje vlade, ne pa neposredno sodelovati. Agitacijo bi lahko med drugim dosegli s pisno besedo, grafičnimi mediji ali sestanki. Izraz se v nekaterih narodih uporablja tudi za opis upora. Upor se razlikuje od izdaje, ki velja za hujšo kaznivo dejanje. Izdajniško vedenje vključuje dejanja, ki neposredno spodkopavajo vlado ali sovražniku zagotavljajo dragocene informacije.
Umetniki in pisatelji so zaradi narave njihovega dela ogroženi z zakoni proti uporam. Mnogi ljudje želijo možnost kritiziranja dejanj svoje vlade ali ljudi v vladi. V vladi, ki svobodi govora ne pripisuje velikega pomena, bi pisatelja lahko zaprli, ker bi napisal knjigo, ki zasliša predsednika, ali pa bi se umetnik soočil s posledicami za ustvarjanje politične umetnosti. To je bilo v preteklosti v mnogih državah, vključno z Združenimi državami, ki so leta 1798 sprejele zloglasni zakon o tujcih in uporah.
V zvezi z zakoni proti uporam je treba razlikovati med govorom, ki resnično ogroža vlado, in političnim komentarjem. V mnogih državah državljani zelo cenijo sposobnost reforme vlade z volilnim postopkom, ki želijo spregovoriti o težavah, ki jih vidijo pri vladi, in načinih, kako jih odpraviti. V drugih državah lahko vlada, kot je diktatura, omeji zmožnost državljanov, da uvedejo spremembo, pogosto z uporabo strogih zakonov proti uporam. Po drugi strani pa je treba obravnavati dejanja državljana, ki poziva ljudi k atentatu na vidnega poslanca.
Vlada si prizadeva izkoreniniti subverzivno in potencialno škodljivo vedenje z zakoni proti uporam. Včasih lahko zakon preveč zaide na stran previdnosti in omejuje pravice državljanov. Državljani, ki menijo, da so zakoni proti uporam v njihovi državi neprimerni, se običajno zatečejo k pravnim sredstvom za boj proti njim. Izpodbijanje takih zakonov na sodišču bo povzročilo razpravo o tem vprašanju in lahko povzroči spremembo zakona ali načina njegove uporabe.