Zakoni o varstvu otrok zagotavljajo krovno zaščito na vseh področjih otrokovega življenja, vključno s splošno varnostjo, zaščito pred vsemi oblikami zlorabe in zaščito med uporabo interneta ali elektronske pošte. Ti zakoni se lahko razlikujejo od kraja do kraja in države do države, vendar ima veliko zakonov o varstvu otrok podobne elemente. V mnogih primerih so za kršitve teh zakonov zagrožene višje kazni kot podobna kazniva dejanja, storjena proti odraslim.
Zakoni o pornografiji, ki se nanašajo na zaščito otrok, običajno prepovedujejo deljenje, nakup, snemanje ali pošiljanje po e-pošti kakršnih koli natisov, fotografij ali videoposnetkov, ki prikazujejo otroke, ki so izpostavljeni ali sodelujejo v spolno eksplicitnih situacijah. To vključuje mladoletnike, ki so vpleteni v spolno vedenje, nespodobno vedenje ali razkazovanje otrokovih genitalij, kadar je to storjeno na spolni način. Kadar takšno spolno izkoriščanje mladoletnika povzroči tudi njegovo smrt, so obsojeni kaznivega dejanja lahko obsojeni na večletno, dosmrtno ali celo smrtno zaporno kazen. Prodaja ali nakup otrok za uporabo v otroški pornografiji prav tako spada pod te vrste zakonov o zaščiti otrok.
Pojav interneta je ustvaril potrebo po zakonih o zaščiti otrok v zvezi z uporabo in dostopom otrok na spletu. Nekateri zakoni o varstvu otrok zahtevajo, da šole, knjižnice in druga javna mesta namestijo posebno programsko opremo na vse računalnike, ki so dostopni otrokom. Programska oprema blokira možnost dostopa do nespodobnega ali pornografskega gradiva na spletu. Ta mesta morajo običajno sprejeti tudi politiko internetne varnosti in o tem obvestiti javnost. Nekateri zakoni postavljajo tudi omejitve glede tega, kako lahko nekdo uporabi internet ali e-pošto za stik z otrokom, ki ga osebno ne pozna, in kakšne vrste komunikacij je dovoljeno poslati otroku prek interneta ali elektronske pošte.
Zakoni o varstvu otrok, ki obravnavajo splošno varnost, pogosto vključujejo zahteve za opozorilne nalepke na stvareh, kot so igrače ali drugi izdelki, ki imajo majhne dele in lahko predstavljajo nevarnost zadušitve. Ti zakoni lahko določajo določene velikosti delov, starost otrok in vrste izdelkov, ki določajo, ali je potrebna opozorilna oznaka. Druge varnostne nevarnosti za otroke, kot so prostori ali vrzeli v izdelku, kot je kos pohištva, kjer bi se otrok lahko zataknil ali se mu zataknil del telesa, je prav tako mogoče obravnavati v zakonih o varstvu otrok.
Nekateri zakoni o varstvu otrok zahtevajo prijavo zlorabe otrok, če opazovalec dela na določenih področjih. Delavci v duševnem zdravju, zdravniki, socialni delavci, učitelji, zaposleni v dnevnem varstvu in uslužbenci organov pregona morajo po zakonu pogosto prijaviti sum zlorabe ustreznim organom. Marsikje zakoni razširjajo te naloge poročanja na ljudi, kot so rejniki, odvetniki, verski delavci in zaposleni v taboriščih za mladoletnike. Zakoni o varstvu otrok v zvezi z zlorabo otrok predvidevajo stroge kazni za kršitelje. Poleg tega je lahko kazensko obtožena tudi oseba, ki ne prijavi suma zlorabe otrok, kot to zahteva zakon.