Verodostojni dokazi so izraz za pričevanja ter fizični ali posredni dokazi, ki se lahko uporabijo za dokazovanje točke, zlasti na sodišču. Vprašanje, ali so dokazi primerni v danem primeru, je običajno pravno vprašanje. Ugotavljanje, ali so sprejeti dokazi verodostojni, je običajno predmet razlage porote ali drugega organa, ki je sklican za ugotavljanje dejstev določenega primera ali situacije.
Na sodišču je večina verodostojnih dokazov predstavljena z pričanjem prič. Ti posamezniki so lahko ljudje, ki so videli, da se je domnevni zločin ali dogodek dejansko zgodil, ali pa so lahko policisti ali drugi uradniki, ki so bili priča posledicam ali posledicam incidenta. Cilj odvetnikov je argumentirati, katere dokaze je treba določiti za verodostojne in katere ne.
Druga oblika verodostojnih dokazov so fizični dokazi, ki vključujejo predmete, ki bi lahko bili uporabljeni pri storitvi kaznivega dejanja, forenzične dokaze in posnetke bodisi med kaznivim dejanjem bodisi med razgovori po kaznivem dejanju. V takih primerih priče ali druge uradne osebe običajno pojasnijo, kako se fizični dokazi nanašajo na primer in kažejo na osebo, obtoženo kaznivega dejanja. Fizični dokazi so sami po sebi redko verodostojni dokazi brez pojasnila, ki podrobno opisuje, kako se nanaša na primer.
Eden najpogostejših načinov za vzbujanje dvoma o pričanju ali dokazih je zagotoviti porotnikom ali sodnikom potencialni motivacijski dejavnik, zakaj priča govori, kar govori. Na primer, če ima priča konflikt z obtožencem ali obdolžencem, je to lahko razlog za dvom o tem, kaj bi sicer lahko veljalo za verodostojen dokaz. Postopek vzbujanja dvoma o tem, kaj priča govori, se pogosto imenuje obtožba priče.
Verodostojne dokaze bi lahko postavili v dvom tudi, če bi bile med preiskavo kaznivega dejanja storjene napake. Če je bilo na primer kraj zločina ogrožen ali policija ni uspela pravilno katalogizirati vsakega dela preiskave, lahko to vzbudi dvom o nekaterih ugotovitvah. Odvetniki na drugi strani bodo poskušali pojasniti nekatere nedoslednosti, ki lahko obstajajo v dokazih.
Čeprav morda obstajajo smernice, ki jih sodniki in porote uporabljajo za ugotavljanje, kateri dokazi so verodostojni, ni enotnega standarda. Vsak primer je drugačen in okoliščine, ki jih obdajajo, je včasih težko razlagati. Zato imajo tisti, ki odločajo z dejanskim pregledom primera, običajno veliko svobode pri odločanju o dokazih. V nekaterih primerih bosta obe strani določili določena dejstva primera, ki niso sporna, ki jih sodnik ali porota na splošno štejejo za verodostojne dokaze.