Precej enaka občasna plačila so umiki iz kvalificiranih pokojninskih načrtov, ki se izvedejo predčasno, vendar zanje ne velja nobena vrsta predčasnega umika ali davčne kazni. Plačila te vrste, običajno imenovana SEPP, so običajno povezana z upokojitvenimi načrti za državljane Združenih držav. Načrti, kot je individualni pokojninski načrt, so strukturirani tako, da omogočajo umike pred 59 ½ leta starosti brez kakršne koli kazni. Načrti, ki jih sponzorira delodajalec, kot so načrti 401 (k), običajno niso primerni za vključitev v strategijo SEPP.
Najpogostejši razlogi za dvig sredstev iz pokojninskega načrta so povezani z nepričakovanimi finančnimi težavami. Preprost umik sredstev bi pomenil plačilo vseh pristojbin za zgodnji umik, ki jih nalaga sam načrt, plus plačilo morebitnih davkov in kazni, ki zapadejo zveznim ali državnim davčnim agencijam. Z bistveno enakim programom periodičnih plačil se je mogoče izogniti vsem tem davkom in kaznim, hkrati pa imeti dostop do sredstev in si opomoči od kakršnih koli okoliščin, ki so privedle do finančnega preobrata.
Struktura načrta SEPP zahteva izdajo letnih izplačil v obdobju najmanj petih let ali dokler prejemnik ne dopolni starosti 59 ½, kar koli se zgodi zadnji. To je zato, ker trenutni predpisi, ki jih je sprejela davčna služba v Združenih državah, zahtevajo, da se program bistveno enakih periodičnih plačil nadaljuje najmanj pet zaporednih let. V primeru, da je načrt preklican pred iztekom tega minimalnega petletnega obdobja, je treba plačati vse kazni in pristojbine, ki so bile prej opuščene, plus obresti na preostanek teh pristojbin in kazni.
Ker sodelovanje v bistveno enakem programu periodičnih plačil zahteva obveznost najmanj petih let, uporaba te vrste strategije morda ni najboljši način za obvladovanje kratkoročne finančne krize. Starost, pri kateri načrt SEPP je pomembna, saj nekdo, ki je v zgodnjih petdesetih letih, morda potrebuje sredstva za nujne finančne razmere in bo pet let izpolnil tik preden bo dopolnil 59 let in pol. V tem scenariju bi bilo smiselno prenesti sredstva pokojninskega načrta v načrt izplačevanja z enakim obdobjem.
Nasprotno pa bi posameznik v zgodnjih štiridesetih letih želel razmisliti o drugih načinih upravljanja finančnega preobrata. Ker veljavni predpisi zahtevajo, da v bistvu enak načrt periodičnih plačil ostane v veljavi pet koledarskih let oziroma dokler prejemnik ne dopolni starosti 59 ½, karkoli nastopi zadnji, to pomeni, da bi nekdo, ki je star 42 let, moral ostati v načrtujte za najmanj 17 let in pol, da se izognete plačilu kazni in obresti na izplačila. V teh okoliščinah je znesek letnih izplačil morda vreden truda ali pa tudi ne.
Obstaja nekaj izjem, ki omogočajo uporabo bistveno enake strategije periodičnih plačil in izogibanje kazni. Prejemnik, ki postane invalid pred tem petletnim minimumom, bi bil oproščen plačila kazni in pristojbin. Če se stanje sredstev v načrtu izčrpa pred potekom petih let, tudi ni ocene kazni. To velja ne glede na to, ali so sredstva preprosto izčrpana ali pa se stanje zmanjša zaradi izgube tržne vrednosti osnovnega premoženja. Če bi prejemnik umrl pred iztekom minimalnega petletnega obdobja, se kazni ali pristojbine ne odmerijo.