Tradicionalne zgodbe so pripovedi, ki imajo določen pomen v kulturni zgodovini določene skupine ljudi. Izraz »tradicionalne zgodbe« se včasih uporablja tudi za označevanje pripovedi, ki se držijo tradicionalnih pravil in praks pripovedovanja, ne glede na to, ali ima zgodba kulturni pomen. Tradicionalne zgodbe so pogosto pomemben del literarnega kanona določene kulture. Obstaja veliko različnih vrst takšnih zgodb, vključno z miti, basni, epi, pravljicami in drugimi pripovednimi oblikami. V mnogih primerih takšne zgodbe obstajajo v različnih oblikah različnih piscev; izvor zgodbe morda niti ni znan z gotovostjo.
V večini primerov so tradicionalne zgodbe precej stare. Pomembne so za kulturno zgodovino določene skupine ljudi in lahko celo zagotavljajo nadomestne zgodovine izvora in dejanj prednikov določene skupine. Takšne zgodbe so bile v nekaterih primerih prvotno povedane ustno in so bile zapisane na papir šele nekaj časa po izvirnem pripovedovanju. Dejanski izvor nekaterih tradicionalnih zgodb ni zanesljivo znan.
Številne tradicionalne zgodbe, zlasti tiste, ki imajo velik kulturni pomen, obstajajo v številnih različicah več različnih avtorjev. Zgodba o Faustu, ki pripoveduje o briljantnem učenjaku, ki je nezadovoljen s svojim življenjem, na primer sklene posel s hudičem, je tradicionalna nemška zgodba, ki je bila skozi zgodovino pripovedana v različnih oblikah. Literarni učenjaki in zgodovinarji ne morejo z gotovostjo reči, kdaj je zgodba nastala.
Teme in motivi iz tradicionalnih zgodb so zlahka prepoznavni in jih pisatelji, umetniki, glasbeniki in učenjaki pogosto ponovno uporabljajo. Faustov posel s hudičem se na primer pojavlja v številnih različnih umetniških delih. To še posebej velja za nemško umetniško tradicijo, v kateri je nastala zgodba o Faustu. Izposojanje ene ali več tem ali motivov iz tradicionalne zgodbe prikliče druge v spomin. Številni pisci pri izposoji iz tradicionalne zgodbe računajo na to dejstvo in nameravajo delo imeti večjo težo in pomen zaradi literarne ali umetniške tradicije, ki stoji za njim.
Znanstveniki lahko uporabljajo tudi izraz »tradicionalne zgodbe« za sklicevanje na zgodbe, ki sledijo konvencionalnim pripovednim praksam. Takšne zgodbe običajno sledijo običajnim slovničnim pravilom, sledijo tradicionalnim in kronološkim lokom zgodbe in se osredotočajo predvsem na podrobnosti, pomembne za samo pripoved. Nasprotno pa lahko netradicionalne zgodbe sledijo nenavadnim in nekronološkim zgodbam in se lahko osredotočajo na podrobnosti, ki so večinoma nepomembne za napredovanje same pripovedi. Pisatelj v takih delih pogosto poskuša poudariti in ustvariti estetski afekt, ki ni neposredno povezan s pripovednimi dogodki.