Tarifne stopnje so znesek denarja, ki ga je treba plačati nad ceno uvoženega ali izvoženega blaga iz ene države v drugo. V bistvu so tarifne stopnje davek na blago, ki je namenjen omejevanju vpliva zunanje trgovine na določeno državo. Te stopnje nihajo glede na politiko države in se spreminjajo zaradi vrste blaga, ki se uvaža ali izvaža. Na splošno se tarifa uvede za blago na mestu uvoza ali pa se prenese na potrošnika. Velikokrat samo carino uveljavljajo carinski uradniki in lahko vpliva na blago vseh velikosti, od kosa sadja do avtomobila.
Po sodobni ekonomski in politični teoriji so carinske stopnje najpogosteje povezane z idejo protekcionizma. Stopnje se najlažje prilagajajo uvoznim carinam, da se prepreči, da bi tuji trg preobremenil svoje sile na domačem trgu. Zaradi tega se te stopnje praviloma prilagajajo skladno s trgovinsko politiko in domačo obdavčitvijo. Na primer, če bodo Združene države sprejele politiko za spodbujanje svoje jeklarske industrije na domačem trgu, bodo uvedle višje tarifne stopnje za uvožene kovine iz Kitajske. To lahko ustvari situacijo, v kateri se Kitajska odzove z višjimi carinami na blago, uvoženo iz ZDA, kar povzroči trgovinsko vojno.
Na tarife vplivajo pogodbe, kot je Severnoameriški sporazum o prosti trgovini (NAFTA). V skladu s to pogodbo obstajajo omejene carine na blago, uvoženo iz Kanade ali Mehike, kar ima za posledico večji pritok materialov iz te regije. Posledično so stopnje iz drugih držav prilagojene po vsej Severni Ameriki, da se prepreči prevelika konkurenca domači industriji. Poleg tega imajo ZDA politiko ohranjanja usklajenih carin med različnimi državami. To doseže z oblikovanjem posebnega razčlenjenega seznama različnih dobrin in natančne stopnje obdavčitve.
Ena glavnih kritik carinskih stopenj izhaja iz argumenta, da omejuje prosto trgovino. V bistvu, če vlada promovira določeno industrijo znotraj svojih meja pred industrijo druge države, lahko to povzroči slabe rezultate doma. Če tuje podjetje ponuja boljši izdelek ali cene, potem je treba domače podjetje prisiliti v konkurenco, namesto da se zaščiti s tarifo. Tisti, ki podpirajo ta argument, menijo, da tarifne stopnje preprosto podpirajo podjetja, ki bi sicer propadla.
V preteklosti so bile carinske stopnje odgovorne za največji odstotek prihodkov svetovnim vladam. ZDA so same črpale zvezne prihodke po visokih stopnjah od uvedbe prvih carin v 1790-ih do začetka prve svetovne vojne. Takrat je domača dohodnina nadomestila tarifne stopnje kot najvišji vir prihodkov. To je najhitreje povzročilo dejstvo, da je mednarodna trgovina postala zelo pomembna za preživetje zavezniških sil proti osrednjim silam v Evropi in na Bližnjem vzhodu, kar pomeni, da ZDA niso mogle zaračunati velikih carin tem sprtim državam.