Zgornji kolikuli so parne strukture v delu možganskega debla, imenovanem tektum. Nahajajo se okoli epifize, pod talamusom in nad spodnjimi kolikuli. Te strukture se nahajajo na strehi srednjih možganov, latinski izraz za streho pa je tectum, zato jih imenujemo tudi optični tectum. Oba zgornja kolikula prejemata vizualni vnos, ki izvira iz mrežnice, in druge senzorične podatke iz spodnjih kolikulov, hrbtenjače, malih možganov, pretektalne regije, periakveduktalne sive in črne substance. Funkcija zgornjih kolikulov ne vključuje le smeri gibanja oči, temveč tudi multimodalno integracijo akustičnih in somatosenzornih informacij za pozornost in prostorsko orientacijo.
V nevroanatomiji sta zgornji in spodnji kolikuli znani kot corpora quadrigemina, kar je latinski izraz, ki pomeni četverična telesa. Vsak zgornji kolikulus je običajno razdeljen na sedem plasti. Tri najvišje plasti se imenujejo površinske plasti, naslednji dve se imenujeta vmesne plasti, dve najbolj notranji pa globoke plasti.
V površinske plasti so vključene lamina I, II in III oziroma stratum zonale, stratum griseum superficiale in stratum opticum. Lamina III je znana tudi kot optična plast, ker se aksoni vidnega živca združijo v tej plasti. Tri površinske plasti prejemajo senzorični vnos iz mrežnice, pretektuma, parabigeminalnega jedra in z vidom povezanih regij možganskih hemisfer, kot so primarna vidna skorja, vidna skorja in frontalna očesna polja.
Vmesne plasti so razdeljene na lamina IV in V oziroma stratum griseum intermediale oziroma stratum album intermediale. Od sedmih plasti je lamina IV najdebelejša, nevroanatomi pa jo pogosto delijo še na zgornji in spodnji del. Globoke plasti vključujejo lamino VI in VII oziroma stratum griseum profundum oziroma stratum album profundum. Tako vmesna kot globoka plast prejemata vnos iz več asociacijskih področij človeških možganov.
V smislu izhoda ali eferentov imata oba zgornja kolikula aksonske projekcije v različne subkortikalne strukture, kot so spodnji kolikulus, retikularna formacija, hrbtenjača, lateralno genikulativno jedro in pulvinar talamusa. Pulvinar velja za središče interpretacije slik, ki pomaga telesu ohranjati stabilno vizualno okolje kljub spremembam v položaju mrežnice. S svojimi povezavami z različnimi deli telesa, ki nadzorujejo prostorsko prepoznavanje in položaj, lahko zgornji kolikuli olajšajo gibanje glave in oči proti vizualnim in slušnim dražljajem ter pomagajo pri hitrem gibanju oči, imenovanem sakade.