Stabilizirane slike so slike, ki so pritrjene na mrežnico in jih mikrogibi očesa ne motijo. Študija na stabiliziranih slikah ugotavlja, da zbledijo in postanejo neopazne, kar je pomembna prilagoditev, ki zagotavlja zanimive informacije o vizualnem zaznavanju in delovanju možganov. Zdi se, da je znanost za stabiliziranimi slikami zapletena in vključuje številne nevrološke procese, ki igrajo vlogo pri zaznavanju in ocenjevanju informacij.
Primer stabilizirane slike so očesne žile, ki potekajo med mrežnico in očesno zenico. Te žile bi morale biti vidne kot preplet niti v viziji, ker prekinejo pretok svetlobe v očesu in bi morale oddajati sence na mrežnico. To pravzaprav ni tako; ljudje ne vidijo svojih krvnih žil, razen če zelo močna svetloba posije v oko in premakne sence.
Možgani so se jasno prilagodili očesnim žilam, da so med normalnim vidom nevidne z namenom razjasnitve vida. Te stabilizirane slike se premikajo z očesom, ko se premika, ker so žile znotraj očesa in tako ostanejo fiksne glede na mrežnico. Študije na stabiliziranih slikah lahko uporabljajo številne tehnike za raziskovanje zaznave in preizkušanje teorij o delovanju tega pojava. Mehanika za tem leži v centrih za vizualno obdelavo možganov, ki prebirajo informacije, poslane vzdolž optičnega živca, da ustvarijo smiselno podobo.
Ena od možnosti je, da subjekti strmijo v sliko in pri tem držijo oči. Nehoteni mikropremiki, ki se pojavijo samodejno, ne bodo vplivali na sliko. Z uporabo nekaj podobnega temne pike, ki je projicirana v sredino sivega oblaka brez jasnega roba, lahko raziskovalec dokaže, da držanje oči še vedno omogoča, da sivi oblak zbledi, za seboj pa ostane le pika. Učenci, ki se učijo o vizualnem zaznavanju, lahko izvajajo takšne vaje, da se naučijo, kako delujejo stabilizirane slike.
V obsežnejših poskusih lahko subjekti nosijo specializirana pokrivala, ki projicirajo sliko in zaznavajo premike oči, da premikajo sliko z očesom. Stabilizirane slike bodo izginile iz pogleda, ko se jim oko prilagaja in prilagaja. Ta pojav dokazuje, da je vid veliko bolj zapleten kot zgolj obdelava svetlobe, ki zadene mrežnico. Možgani se naučijo zavreči fiksne informacije, ob predpostavki, da niso pomembne, in uporabljajo taktike, kot je zaznavanje robov, da zagotovijo pomembne informacije o predmetu.