Zgodovina znanosti je deloma zgodovina tega, kako so znanstveniki začeli gledati na svet, ki ga preučujejo. Znanstveno eksperimentiranje in opazovanje je postalo opredeljeno z izvajanjem procesa, imenovanega znanstvena metoda. Osnovne spretnosti in predpostavke, ki urejajo znanstveno metodo, se imenujejo spretnosti znanstvenih procesov.
Veščine znanstvenih procesov se nanašajo na naslednjih šest dejanj, v nobenem posebnem vrstnem redu: opazovanje, komunikacija, klasifikacija, merjenje, sklepanje in napovedovanje. Te osnovne veščine se do neke mere uporabljajo pri eksperimentih znanstvenikov in študentov, pa tudi v vsakdanjem življenju povprečnega človeka. Omogočajo vsakomur, da izvede objektivno preiskavo in na podlagi rezultatov pride do zaključkov.
Prva od spretnosti znanstvenih procesov, opazovanje, vključuje opazovanje atributov predmetov in situacij z uporabo čutil. Razvrstitev gre še korak dlje z združevanjem predmetov ali situacij na podlagi skupnih atributov. Merjenje vključuje izražanje fizičnih značilnosti na kvantitativne načine. Komunikacija združuje prve tri veščine, da drugim sporoči, kaj je bilo ugotovljeno z eksperimentiranjem.
Sklepanje in napovedovanje sta bolj izpopolnjena od teh veščin. Poleg tega, da preprosto vidijo in poročajo o rezultatih, morajo znanstveniki iz njih črpati pomen. Te veščine lahko vključujejo iskanje vzorcev v rezultatih serije eksperimentov in uporabo izkušenj za oblikovanje novih hipotez. Bistvenega pomena je tudi, da zna znanstvenik ločiti svoja objektivna opažanja od svojih sklepov in napovedi. To je zato, ker sta znanstveno raziskovanje in študij odvisni od objektivnosti in izogibanja prenagljenim domnevam pri eksperimentiranju.
Vse veščine znanstvenih procesov prispevajo k večjemu namenu, in sicer k reševanju problemov. Reševanje problemov je razlog za znanstveno raziskovanje in tvori njegovo bistvo. Tipičen eksperiment, v katerem znanstvenik uporablja procesne spretnosti in znanstvena metoda se začne z določenimi vprašanji. Na podlagi predhodnega znanja in izkušenj bo znanstvenik premišljeno ugibal o odgovoru ali izidu. Ta hipoteza bo vodila pri načrtovanju in izvedbi eksperimenta.
Ko so eksperimentalne spremenljivke določene, jih je mogoče izolirati in nadzorovati. Zaključki, narejeni na podlagi natančnega zbiranja podatkov med postopkom, lahko privedejo do preverjanja ali dokaza hipoteze za napačno. Izkušnje bodo znanstveniku pokazale, da je mogoče iz istega niza opazovanj potegniti različne zaključke, ki pa so še vedno pravilni.