Vrednostni papirji so finančni instrumenti družb, ki se ponujajo za prodajo javnosti. Pravda glede vrednostnih papirjev se nanaša na tožbe, ki jih vlagatelji vložijo proti izdajatelju vrednostnega papirja zaradi goljufije v zvezi z njegovim nakupom ali prodajo. Večina sodnih postopkov v zvezi z vrednostnimi papirji v Združenih državah se običajno vloži bodisi v skladu z določbami Zakona o vrednostnih papirjih iz leta 1933 (zakon 33) ali širšimi določbami o boju proti goljufijam iz pravila 10b-5 Zakona o borzi vrednostnih papirjev iz leta 1934 (zakon 34). Ker je pravilo 10b-5 omnibus uredba, skoraj vsaka vložena tožba zaradi goljufije z vrednostnimi papirji vsebuje zahtevo za oprostitev v skladu z njenimi izrecnimi določbami.
Najpomembnejše določbe zakona 33 so zahteve obveznega razkritja, ki jih nalaga pravnim izdajateljem vrednostnih papirjev. V skladu z njim morajo biti vrednostni papirji, ponujeni za prodajo javnosti, registrirani pri Komisiji za vrednostne papirje in borze (SEC) ali pa izpolnjujejo pogoje za eno od razpoložljivih izjem od zahtev za registracijo. Izdajatelji morajo predložiti izčrpno izjavo o registraciji, ki vlagateljem zagotavlja zadostne in podrobne informacije o podjetju, pa tudi o s tem povezanih tveganjih osnovnega poslovanja in določenih vrednostnih papirjih, ki se ponujajo za prodajo. Odobritev izjave o registraciji s strani SEC ni potrditev vsebine ponudbe.
Dolžnost izdajatelja vrednostnih papirjev, da javnosti razkrije pomembna dejstva v zvezi s svojim poslovanjem, je stalna. Podjetja, katerih vrednostni papirji kotirajo in trgujejo na eni od borz, morajo pri SEC predložiti posodobljena četrtletna poročila. Ti morajo vključevati tekoče revidirane računovodske izkaze in ustrezna razkritja v zvezi z vsemi pomembnimi spremembami poslovanja. Zakon 33 določa zasebno pravico do tožbe zaradi goljufije zoper izdajatelja, ki bodisi ne razkrije bistvenih dejstev v zvezi s prvo javno ponudbo vrednostnih papirjev bodisi ne razkrije škodljivih bistvenih informacij, ko se trguje z vrednostnimi papirji na sekundarnem trgu.
Pravni standard za pomembnost v sporih glede vrednostnih papirjev so informacije, ki bi jih razumna oseba potrebovala, da bi sprejela premišljeno naložbeno odločitev. Večina tožb v zvezi z vrednostnimi papirji izhaja iz očitkov, da izdajatelj novih vrednostnih papirjev v izjavi o registraciji ni ustrezno razkril bistvenih dejstev o ponudbi. Izdajatelji so lahko odgovorni tudi za goljufije z vrednostnimi papirji, če ne spoštujejo stalne dolžnosti, da pravočasno javno razkrijejo škodljive informacije o poslovanju.
Zakon 34 ureja dejavnost posrednikov oziroma trgovcev, ki prodajajo vrednostne papirje javnosti. Na podlagi odločitve vrhovnega sodišča Združenih držav iz leta 1987 pa morajo javne stranke, katerih pogodbe o posredniškem računu vključujejo obvezno arbitražno klavzulo pred sporom, reševati spore s svojimi posredniki z arbitražo. Čeprav zakon 34 tako zagotavlja pravna sredstva za vlagatelje, ki so jih ogoljufali njihovi posredniki, je javnim strankam onemogočeno vložitev tožbe zaradi goljufije z vrednostnimi papirji na sodišču.