Kot ena njegovih najpomembnejših zunanjepolitičnih pobud je bil takratni predsednik ZDA Jimmy Carter odločen, da ponovno začne mirovni proces na Bližnjem vzhodu. Prvi pristop je bil ponovni pregled Ženevskega sporazuma iz leta 1973 – napačnega sporazuma, ki je prišel za petami vojne Jom Kipur leta 1973. Carter je upal na večstranski, celovit sporazum, ki bi v pogovore vključil palestinsko delegacijo. Čeprav je sporazum iz Camp Davida povzročil še eno pomanjkljivo pogodbo, so bile tudi trajne pozitivne posledice.
Da bi postavil temelje za pogovore, je Carter obiskal Egipta Anwarja Sadata, jordanskega kralja Huseina, sirskega Hafeza al-Asada in izraelskega Yitzhaka Rabina. Igrišče se je spremenilo z izvolitvijo stranke Alignment Menachem Begin v Izraelu. Čeprav je bil Begin glasen zagovornik sporazumov iz Camp Davida, je bil tudi odločno nasprotoval kakršnemu koli umiku z izraelskega Zahodnega brega. Izraelski premier se je bil pripravljen pogajati o številnih drugih koncesijah, celo o vrnitvi Sinaja Palestincem, a je trdno ostal na Zahodnem bregu.
Ena prvih pobud je prišla od egiptovskega predsednika Sadata, ki se je razšel s svojimi arabskimi sosedi in komunističnimi sponzorji tako, da je ponudil potovanje kamor koli, “tudi v Jeruzalem”, da bi razpravljal o pogojih. Njegovo odločitev so vodile pobude Organizacije Severnoatlantske pogodbe (NATO) za pomoč egiptovskemu gospodarstvu v težavah, pa tudi želja, da bi lastne interese Egipta postavili pred interese sosednjih arabskih držav. Med ameriškimi pogajalskimi skupinami je velik del bremena padel na samega Carterja, da je deloval kot posrednik in pomagal pri posredovanju velikega dela dogovora med Sadatom in Beginom, ki se niti nista pogovarjala. Po 13 dneh včasih napetih pogajanj je bil vzpostavljen okvir za mirovno pogodbo Izrael-Egipt iz leta 1979.
Končni sporazum je imel tri dele, kjer je prvi del zahteval avtonomno samoupravno oblast na Zahodnem bregu in v Gazi. V drugi del je bil vključen umik s Sinajskega polotoka – Izrael je Egiptu vrnil zemljo v zameno za normalizirane diplomatske odnose med državama. Tretji del sporazuma je vključeval znatno gospodarsko, vojaško in kmetijsko pomoč tako Egiptu kot Izraelu. Vojaška pomoč je bila državni udar, saj je Rusijo umaknila iz slike, ko je šlo za egiptovsko oborožitev.
Na splošno so sporazumi iz Camp Davida privedli do trajnega miru med Izraelom in Egiptom ter popolnoma drugačnega dojemanja Egipta v arabskem svetu; Egipt je bil izključen iz Arabske lige od leta 1979 do 1989. Razpadel je združeno arabsko fronto tako, da je iz slike vzel ključnega igralca. Prav tako je povzročilo vakuum v regiji, ki je povzročil režim Sadama Huseina v Iraku, palestinsko vprašanje pa je postalo središče vsake prihodnje arabsko-izraelske politike. Camp Davidov sporazum je tudi naredil Sadata takega parija, da je bil leta 1981 umorjen.