Socialne veščine se najpogosteje obravnavajo kot nabor veščin, ki ljudem omogočajo komunikacijo, odnose in druženje z drugimi. Vključujejo tako verbalne kot neverbalne oblike komunikacije in jih je mogoče opredeliti različno od ene kulture do druge. Te veščine so pogosto način, kako drugi določajo status osebe, obravnavajo ljudi kot potencialne prijatelje ali tovariše in jih obravnavajo za zaposlitev ali napredovanje na delovnem mestu. Nasprotje je družbena nesposobnost, ki je nezmožnost uporabe tistih elementov, zaradi katerih bi bil človek dober komunikator.
V večini angleško govorečih držav so socialne veščine tako verbalne kot neverbalne. Verbalne vključujejo sposobnost določiti primerno stvar, ki jo je treba povedati ob ustreznem času, sposobnost komuniciranja na načine, ki so privlačni, imajo razpon vokalnih tonov in kakovosti ter biti sposoben govoriti na izobražen, a razumno razumljiv način. V nekem smislu se takšne veščine ocenjujejo po tem, kaj oseba pove, kdaj to pove in kako to pove.
Za ljudi z dobrimi verbalnimi veščinami v ZDA velja, da govorijo z jasnim glasom, imajo nagib, govorijo primerno situaciji in imajo zaupanje v svoj glas. Slabe spretnosti bi lahko razumeli kot monoton glas, govorite napačno stvar, govorite pretiho, da bi jih slišali, ali preglasno, da bi jih tolerirali, ali preprosto govorite o dolgočasnih temah. Oseba, ki lahko obravnava samo eno temo, naj bi imela tudi slabe socialne veščine.
Ker v ZDA obstajajo regionalna narečja, lahko verbalne spretnosti ocenjujemo tudi po naglasu ali pomanjkanju le-tega. Za osebo, ki živi na jugu, vendar prihaja iz Kalifornije, se lahko šteje, da ima hripav glas, ker nima južnega naglasa. Nasprotno pa bi govornik iz Kalifornije lahko mislil, da je Južnjak, ki govori počasi z močnim naglasom, manj izobražen. Ljudje z naglasom iz drugih držav, razen z britanskimi, nekateri običajno menijo, da so manj inteligentni kot tisti, ki govorijo v čisti angleščini. Način zaznavanja govorčevega glasu lahko povzroči, da oseba o njem hitro presoja, čeprav so te pogosto napačne.
Drugi vidik socialnih veščin je neverbalni. Govorica telesa, vzravnano stanje, vzpostavljanje očesnega stika, primerne kretnje, nagibanje k osebi, s katero se pogovarjamo, primerno nasmeh in ohranjanje odprtega telesa lahko opredeljujejo dobre neverbalne veščine. Treba je opozoriti, da je s temi stvarmi mogoče pretiravati. Geste so lahko preveč dramatične, ljudem, ki se preveč nasmehnejo, morda ne moremo zaupati, preveč nagnjenost v osebni prostor nekoga drugega pa se lahko šteje za nesramno.
Poleg tega oseba z dobrimi neverbalnimi sposobnostmi dobro posluša. Kimanje z glavo, občasni hitri komentarji in jasno sprejemanje komunikacij nekoga drugega so dragoceni. Ljudje ne želijo preprosto govoriti z njimi; želijo se pogovarjati z njimi. Občutek, da oba komunikatorja enakopravno sodelujeta v pogovoru, kaže na napredne socialne veščine.
Čeprav se teh veščin lahko naučimo, se zdi, da imajo nekateri ljudje prirojen občutek za dobre. Drugi se lahko mučijo zaradi komunikacijskih motenj. Na primer, tisti z avtizmom, neverbalnimi učnimi motnjami in Aspergerjevo boleznijo imajo izredno težko interpretacijo glasovnih pregibov, sarkazma in govorice telesa. Prav tako imajo lahko težave pri uporabi glasovnih nagibov ali sarkazma, njihova govorica telesa pa lahko slabo komunicira z drugimi.
Osebe s socialno anksiozno motnjo so lahko izzvane zaradi občutkov panike v določenih družbenih situacijah, zaradi katerih je izvajanje teh veščin zelo problematično. Čeprav lahko mnogi ljudje premagajo socialno anksioznost, se tisti z preverljivimi jezikovnimi motnjami pogosto soočajo z težko bitko pri vzpostavljanju odnosov in učenju, da jih sodijo po svojih notranjih lastnostih in ne po pomanjkanju tega, kar kultura opredeljuje kot socialne veščine.