Brezžično omrežje, ki se omenja v smislu povezljivosti mobilnih telefonov, je alternativa povezavam, ki se zanašajo na bakreno žico in pogosto uporablja radijski prenos. 3G pomeni Third Generation Wireless, kar pomeni, da sta bili pred njim dve drugi generaciji standardov: 1G, analogni sistem, razvit v 1960-ih in 1970-ih, in 2G, digitalni sistem, ki se je začel razvijati proti koncu 1980-ih. Sistemi 3G so tisti, ki so izdelani v skladu s standardi Mednarodne telekomunikacijske zveze (ITU) za mobilne telefonske sisteme tretje generacije v okviru IMT (International Mobile Telecommunications Program IMT-2000).
Strokovnjaki se ne strinjajo glede tega, ali je IMT-2000 pripeljal do niza sistemov 3G, ki združujejo skladnost s prilagodljivostjo, ali združevanja nezdružljivih elementov, zaradi česar so sistemi tekmovali za prevlado. V vsakem primeru obstaja več različnih sistemov 3G, čeprav se število razlikuje glede na to, kdo bere. Med računi vključujejo CDMA 2000 (večkratni dostop z delitvijo kode), HSDPA (visokohitrostni paketni dostop navzdol), TD-SCDMA (večkratni dostop z sinhrono kodno delitvijo), UMTS (univerzalni mobilni telekomunikacijski sistemi) in W-CDMA ( širokopasovni večkratni dostop z delitvijo kode).
CDMA lahko oddaja več signalov na isti frekvenci hkrati in je osnovna tehnologija v treh sistemih 3G: CDMA 2000, HSDPA in WCDMA, od katerih zadnja dva uporabljajo GSM (globalni sistem za mobilno komunikacijo). Leta 2009 je bilo 460 milijonov strank s samim CDMA, od tega polovica v Aziji. V Združenih državah Verizon® in Sprint® uporabljata CDMA, medtem ko AT&T® in T-Mobile® uporabljata HSDPA. UMTS je GSM standard, ki uporablja WCDMA in HSPA.
Vsi sistemi 3G lahko zagotavljajo hitrost prenosa podatkov, ki se razlikuje glede na situacijo. Pričakovanja v standardih so 144 kbps (kilobajtov na sekundo) ali več pri hitrem prometu vozil, 384 kbps za promet pešcev in 2 MBps (megabajta na sekundo) za notranjo – torej skoraj stacionarno – uporabo telefona. Vsem je omogočeno določanje lokacije mobilnih telefonov. In vsi podpirajo večpredstavnost na različne načine.
Komunikacijski sistem četrte generacije je v razvoju in naj bi se po različnih ocenah v celoti izvajal med letoma 2012 ali 2013 in 2015. Od leta 2010 sta bili uvedeni dve konkurenčni tehnologiji. Eden je LTE (Long Term Evolution). Drugi je WiMAX (Worldwide Interoperability for Microwave Access). Obe omrežji 4G sta v letih 3–2009 že začeli nadomeščati 2010G na lokacijah po vsem svetu.