Retorični načini so načini predstavitve teme drugim v pisni obliki ali z govorom. Znani so tudi kot načini diskurza. Izraz „retorični način“ je skupen za vsa taka sredstva in se lahko nanaša na vrsto uporabljene retorične naprave in tudi na sredstva za njeno posredovanje drugim.
Vsi načini in sredstva izhajajo iz retorike in starodavne umetnosti upodabljanja mnenja drugim. To se vidi pri velikih klasičnih oratorjih, kot je Ciceron. Retorika je v glavnem enosmerna, brez razprave in je platforma za posredovanje idej, prepričanj ali izkušenj ene osebe. Veliki govorniki so vplivni ljudje, ki lahko spremenijo način razmišljanja svojih poslušalcev ali bralcev. To je lahko v korist človeštva ali na slabše, kot kaže nasprotje Abrahama Lincolna z Adolfom Hitlerjem, ki sta bila v svojem času izjemno vplivna.
Retorični načini, ki jih uporabljajo govorniki in pisci, se razlikujejo po zapletenosti. Preprosti retorični načini vključujejo preproste opise in pripovedi. Bolj zapleteni poskušajo primerjati in primerjati primere ali zagotoviti podroben, četudi enostranski argument o določeni temi.
Opis vzame eno samo idejo, osebo ali predmet in jo/njega/njo opiše. Zagotavlja preprosto ponazoritev teme, ne da bi se spuščal preveč v globino. Razširjena definicija je retorični način, ki temelji na opisu in skuša zagotoviti dodatne podrobnosti in analizo. Po kratkem uvodu bo razširjena definicija uporabila primere, zagotovila zgodovino in ozadje ter pripravila zaključek.
Pripoved in ekspozicija sta retorična načina, ki pripovedujeta zgodbo. Ti so lahko kratki ali podaljšani. Preproste pripovedi združujejo povezane dogodke ali eno samo zgodbo in se pogosto uporabljajo za bolj/filozofsko/politično poanto ali za navdih, razlago ali opozorilo. Pripoved se pojavlja v govorih, pa tudi v literarnih oblikah, kot so življenjepis, avtobiografija in osebna pisma.
Primerjanje in kontrast sta retorična načina, ki vzameta dva ali več subjektov, ljudi in idej ter jih povežeta drug z drugim. Pisatelj ali govornik uporablja primerjavo in kontrast, da najde povezave ali razlike. Ta način uporablja več analize in argumentov kot enostavnejši.
Argument je morda najbolj prepoznaven retorični način. Najpogosteje ga uporabljajo politiki, kot je Ciceron, ali verski voditelji, kot je papež, da bi predstavili enotno stališče z namenom, da bi ljudi prepričali, da se strinjajo. Argument je lahko utemeljeno ugibanje ali pa izmišljen poskus prepričevanja, vendar običajno vključuje primere, pripovedi, statistike in analize, preden pride do neizogibnega zaključka.