Protokoli sionskih starešin ali “Sionski protokoli” so literarni ponaredek, ki propagira domnevno judovsko zaroto za dosego svetovne prevlade. Od prve objave v ruskem časopisu leta 1903 so jo znanstveniki obravnavali kot antisemitsko potegavščino. Protokoli sionskih starešin so pridobili širšo slavo leta 1905, ko so jih v drugo izdajo knjige o Antikristu vključil samoimenovani mistik Serge Nilus.
Protokoli sionskih starešin so napisani v prvi osebi in predstavljajo perspektivo sionističnega starešine. Poučuje kolege sioniste o metodah ali protokolih za zarotniško prevlado nad svetovnimi finančnimi institucijami in izkoriščanje moči množičnih medijev. Protokoli, navedeni v besedilu, vključujejo družbene probleme, kot sta alkoholizem in materializem, in jih tako predstavljajo kot rezultat orkestrirane zaplete. Odlomki iz besedila so bili plagiat iz knjige francoskega satirika Mauricea Jolyja iz leta 1864 z naslovom »Machiavel et Montesquieu (Dialog v peklu med Machiavellijem in Montesquieujem)«.
Znani tudi kot “Protokoli Iluminatov”, “Židovska nevarnost”, “Protokoli in svetovna revolucija” in “Vojna proti Kristusovemu kraljestvu”, so Protokoli sionskih starešin sprejeli več različnih naslovov različnih anonimnih urednikov. , in je bil prilagojen tako, da ustreza različnim antisemitskim programom. Po ruski revoluciji leta 1905 so bili Protokoli uporabljeni za širjenje teorije zarote, da je bilo boljševiško gibanje sestavni del tako imenovane judovske zarote za judovsko svetovno prevlado. Razširjene publikacije protokolov so bile pogosto natisnjene z grozečimi okultnimi simboli, kot je antikrista, »INRI« ali slogan »Tako bomo zmagali«.
Leta 1919 so bili v Philadelphia Public Ledger objavljeni odlomki angleškega prevoda Protokoli sionskih starešin, ki se zdaj imenujejo »Rdeča Biblija«. Besedilo je bilo predstavljeno kot boljševistični manifest, vse omembe domnevnega judovskega avtorstva pa so bile izpuščene. Leta 1920 je v Londonu izšla prva angleška izdaja Protokoli sionskih starešin pod naslovom »The Jewish Peril« in je bila razprodana v petih izdajah. Tudi leta 1920 je industrijski magnat Henry Ford sponzoriral izdajo 500,000 izvodov; Ford je vodil tudi antisemitsko revijo “The Dearborn Independent”.
Leta 1921 je poročevalec Timesa iz Londona Philip Graves razkril protokole kot kombinirani plagiat tako “Dialoga med Machiavellijem in Montesquieujem v peklu” Mauricea Jolyja kot nemškega antisemita, romana Hermanna Goedscheja “Biarritz”. Protokole je kot literarno ponaredek znova razkril protiboljševiški ruski emigrant Vladimir Burtsev v svoji knjigi iz leta 1938 »Protokoli sionskih starešin: dokazana ponaredka«, objavljeni v Parizu. Kljub razkritju so protokole še naprej obravnavali kot verodostojne in so jih nacisti uporabljali kot propagando v 1930. in 40. letih prejšnjega stoletja kot potrebno študijsko gradivo za študente v Nemčiji.
Protokoli sionskih starešin se kot pristno besedilo še naprej širijo v novo tisočletje. Protokoli je prodajna uspešnica v Siriji, Turčiji in na Japonskem; osnova antisemitskih javnih TV dokumentarcev v Iranu; v učbenikih, ki se distribuirajo pod palestinsko nacionalno oblastjo, je navedeno kot dejansko stanje; in uradno sprejet s Hamasovo listino.