Prokariontske celice nimajo membransko vezanega jedra – namesto kromosomske deoksiribonukleinske kisline (DNK) imajo krožne strukture DNK, imenovane plazmidi. So bolj primitivne od evkariontskih celic in na splošno velja, da so enostavnejše po strukturi. Organizmi iz prokariontskih celic, vključno z bakterijami in cianobakterijami, se imenujejo prokarioti in so najštevilčnejša bitja na zemlji. Beseda prokariont izhaja iz združevanja grških besed “pro”, kar pomeni “prej” in “karyose”, kar pomeni “zrno”. V tem kontekstu naj bi se »zrno« nanašalo na jedro celice, zato prokariot dobesedno pomeni »pred jedrom« in je na splošno namenjen opisu primitivne narave prokariota v primerjavi z bolj razvitimi evkariontskimi organizmi, kot so živali in rastline.
Prokariot ima celično steno in membrano, ki mu dajeta obliko in omogočata izmenjavo materialov z zunanjim svetom. Celica bo absorbirala hrano in pline skozi ovire ter na enak način sproščala odpadne produkte. V notranjosti celice je beljakovinska snov, imenovana citoplazma, ki jo celica uporablja za presnovo materialov. Na celično steno je pritrjena struktura plazmidne DNK, ki je v neposrednem stiku s citoplazmo. Nekatere prokariontske celice lahko izmenjujejo plazmide in si tako delijo DNK med seboj, kar jim omogoča, da se hitro razvijajo pri prilagajanju na stvari, kot so antibiotiki.
Na splošno razmnoževanje prokariotov deluje na preprostejši način kot reproduktivne metode evkariontskih organizmov. Proces je nekakšna delitev celic, imenovana binarna cepitev, in je v bistvu postopek samoreplikacije. V teoriji sta končni rezultat dve enaki prokariontski celici in tako na splošno deluje, a ker bakterije mutirajo hitreje kot drugi organizmi, se občasno pojavijo razlike. Prokariontska reprodukcijska metoda ima končni rezultat, da imajo skoraj vsi organizmi v določeni skupini skoraj identično DNK, kar je ena od značilnosti, ki jih loči od evkariontov.
Na splošno velja, da so organizmi s prokariontskimi celicami, ki vključujejo predvsem člane kraljestva monera, bistvenega pomena za celotno funkcionalnost zemeljskega ekosistema. Ko ljudje pomislijo na bakterije, pogosto pomislijo na bolezen in na splošno velja, da so nekatere bakterije lahko zelo nevarne, vendar so potrebne tudi za preživetje človeka. Na primer, obstaja več bakterij, ki pomagajo prebavnemu sistemu pravilno delovati. Bakterije so v veliki meri odgovorne tudi za razgradnjo organske snovi, ki vrača hranila mrtvih živih bitij v zemljo. Brez te funkcije bi bila tla planeta nezdrava, kar bi lahko teoretično povzročilo popoln ekološki kolaps.