Pridevniki so besede, ki opisujejo samostalnik. Primerjalni pridevniki so besede, ki primerjajo dva samostalnika. Takšna primerjava je lahko glede na videz, velikost, kakovost ali katero koli drugo meritev, bodisi objektivno ali subjektivno. Ti deli govora so najpogosteje ustvarjeni z dodajanjem črk “er” na konec besede, čeprav nekatere besede zahtevajo dodajanje besede “več” pred pridevnikom.
Angleški govor in slovnica postaneta bolj opisna, ko se uporabljajo pridevniki. Na primer, bralec prejme jasnejšo sliko, ko avtor napiše »Bila je temna in nevihtna noč« namesto »Bila je noč«. Besedi “temno” in “viharno” sta pridevniki, ki opisujeta noč in pomagata ustvariti razpoloženje.
Primerjalni pridevniki se lahko uporabljajo za primerjavo nove noči s to posebno nočjo. Na primer, pisatelj bi lahko rekel: »Noč je bila temnejša in bolj nevihtna kot prejšnja.« Da bi nakazal nasprotno situacijo, bi lahko rekel: »Noč je bila svetlejša in jasnejša od tiste, ki je bila prej, a je še vedno čutil slutnjo.« Oba primera vključujeta primerjalne pridevnike, ker primerjata eno stvar z drugo.
V večini primerov je mogoče primerjalne pridevnike ustvariti tako, da na koncu pridevnika dodamo »er«. Tako je pri »lepšem«, »pametnejšem«, »modrejšem« in »višjem«. Vendar pa primerjave niso vedno pozitivne. Nekdo je lahko tudi »zlobnejši« ali »bolj umazan«.
Nekaterih besed pa ni mogoče spremeniti v primerjalne pridevnike z dodajanjem »er«. Na primer, niti “efficienter” niti “naturaler” nista angleški besedi. V teh primerih je uporaba besede »več« pred pridevnikom pravilen način za ustvarjanje primerjave. Na primer: “Ustvarjanje montažne linije je običajno učinkovitejše kot sestavljanje enega predmeta naenkrat.”
Občasna čudna beseda, kot je »dobro«, ne sledi nobenemu od pravil. »Dobro« ni beseda in tudi »bolj dobro« ni pravilna. V tem posebnem primeru je primerjalna oblika »dobrega« »boljše«.
Superlativni pridevniki so tisti, ki izražajo najvišje stanje primerjalnika in običajno primerjajo tri ali več predmetov. Na primer: “Od Mary, Johna in Sally je John najvišji.” Superlativni pridevniki se običajno tvorijo tako, da se na konec pridevnika doda “est” ali pred njim doda beseda “najbolj”.
Včasih je bilo neprimerno spreminjati določene pridevnike v primerjave. Beseda “popoln” naj bi bila na primer imuna na primerjavo, ker popolno je ali ni. Takšna pravila pa so bila že desetletja dolgo vprašljiva in večinoma prezrta, razen najstrožjih slovničnih tehnikov.